Zakaj pustiti otroka, da kriči?

Objavljeno: 29.07.2012

Nasvetu, ki je usklajen z udobnostjo ali s pogledi staršev je lažje slediti, navkljub nasprotnim pogledom, ki jih izrazi kakšen »strokovnjak«. Zato se nasvetu, da pustimo dojenca, da se »izkriči«, in da ga ne dvignemo, še vedno tako pogosto sledi.

Tu ne gre toliko za to, da takšen način delovanja manj obremeni starša, saj se ta zaradi otrokovega tarnanja počuti neudobno; problem je v tem, da tiste, zaradi katerih nam je neudobno, vidimo kot nadlogo; v skladu s tem se starš, ki nezavedno sovraži otrokovo dolgotrajno kričanje, prepriča, da ne bi bilo nič bolje, če bi otroka pobral.

Tudi če starš, ki je vznemirjen zaradi njegovega kričanja, otroka dvigne – kar se mu tako pogosto svetuje –, je vse, kar bi bilo lahko na tem dobrega, odstranjeno z vznemirjenim oziroma netolažilnim načinom, na katerega to stori, kar staršu naknadno potrdi pravilnost izhodiščnega prepričanja, da ne bo nič bolje, če otroka dvigne.

Medtem ko je enostavno narediti tistih nekaj gibov, da otroka vzamemo k sebi, je pogosto zelo težko ponuditi nekaj udobja osebam, ki jih vidimo kot nadloge, tudi če so te osebe naši otroci. Če torej starš uporablja nasvet, ki mu ne mara slediti, se ta pogosto izjalovi.

Srečal sem mnogo staršev, ki so se do svojih otrok obnašali precej surovo. Na vprašanje, zakaj delajo tako, so skoraj vedno odgovorili, da so brali ali slišali, da je to najboljši način postopanja. Skoraj vedno se je izkazalo, da so dobili tudi nasprotni nasvet, vendar se jim je zdelo, da bi jim bilo neprijetno ali neprimerno, če bi mu sledili, in tako so iskali literaturo toliko časa, dokler niso našli trditev, s katero so se lahko strinjali.

Skratka, težko je brati nasvete glede tega, kako se vesti kot starš, ne da bi ob tem prišlo do močnih osebnih reakcij, te reakcije pa delujejo kot motnje v razumevanju, če sploh ne omenjam motenj v objektivnosti, ki je potrebna, če se hočemo izogniti temu, da bi v nasvet projicirali elemente, ki v njem dejansko niso vsebovani.

Navset, naj dojenca ne pustimo, da se izkriči, lahko poskusimo uporabiti, toda če pri uporabi tega nasveta vanj projeciramo svojo nejevoljo, ker moramo otroka dvigniti, vanj projiciramo element, ki ga pred našo uporabo v njem ni bilo. In če otroka dvignemo v prepričanju, da nam tega ne bi bilo treba početi, če on ne bi bil takšna nadloga, je to prepričanje prav tako element, ki ga v nasvetu samem pred našo uporabo ni bilo.

Ko enkrat poiščemo takšen nasvet, nanj težko pozabimo. Soočiti se moramo z njim, sprejeti ga moramo, zavrniti ga moramo, delno si ga moramo prisvojiti ali ga vsaj vedno znova premisliti. A ker smo nasvet iskali zato, ker smo se z otrokom znašli v brezizhodnem položaju – morda zaradi njegove jezne ljubosumnosti na brata ali sestro, morda zato, ker ga je strah psov ali šole, zaradi njegovega močenja postelje, zaradi njegovega pretiranega apetita ali zavračanja hrane –, nam primanjkuje časa in udobja, v katerem bi nasvet premislili z umirjenostjo, ki bi nam dopustila, da se modro odločimo.

Breme, ki pritiska na nas, je preveliko – ker otrok ne preneha zavračati hrane ali šole, ne preneha se bati psov, njegov pretiran apetit se ne zmanjša, ne preneha početi nevarnih stvari in od nas zahtevati, da ga zavarujemo pred neobstoječimi nevarnostmi. Tudi če nas otrok ne prosi, naj »nekaj storimo«, se čutimo obvezane pomagati; to je pritisk, glede katerega ni verjetno, da nam bo v pomoč pri vzpostavljanju objektivnega odnosa do nasveta.

Tudi če se problematično vedênje po nekem naključju začasno ukine, nas še naprej skrbi, kaj bi lahko bil njegov vzrok, saj še kako dobro vemo, iz preteklih izkušenj, da takšna začasna ukinitev ni rešitev na dolgi rok, ali da lahko problem v drugi obliki vznikne nekje drugje. Tako si ne moremo pomagati pri premlevanju nasveta, pri katerem nas moti ta ali oni vidik, medtem ko nas njegovi drugi vidiki privlačijo, kar nam pogosto preprečuje, da bi objektivno ocenili, natanko koliko in kako je uporaben za reševanje našega problema.
 

« Nazaj