O ljubezni

Zaljubljamo se, to je dejstvo.

Ljubezen je ena tistih emocij, ki so avtentične le, če trajajo. S tem se nemara zlahka strinjamo.

Pomislimo: če vam partner pri zajtrku reče, da vas ljubi, za kosilo pa ne ve ničesar o tem, se vam mora nujno začeti postavljati vprašanje, ali vas resnično ljubi.

Ko se je Platon pred več kot dvema tisočletjema razpisal o Erosu, je raziskoval obliko bolečine, ki nujno sledi zaljubljenosti, slikovito je pokazal, kako silovito trpimo, ko hrepenimo po nikoli-doživeti ljubezni.

Obstajajo ljubezenske izjave, ki imajo obliko obljube. Tudi to je dejstvo. Ljubimci si obljubljajo: »Vedno te bom ljubil«, »Vedno ti bom zvest«, vendar se praviloma motijo, tako kot se v grozljivkah praviloma moti oseba, ki reče: »Takoj bom nazaj«. Takoj nam je jasno, da jo v temačnem kotu čaka še bolj temačna usoda.

Ljubezenske obljube pogosto dajemo v temi, v objemu teme, med poljubljanjem, v postelji. Ljubezenski priročniki (za samopomoč) so to dejstvo vzeli na znanje zelo dobesedno, zato nekateri resno odsvetujejo tovrstno početje. Zakaj? Zato, ker v temi ne vidimo, komu dajemo obljubo.

Smešno? Morda. Vendar lahko najdemo zrno resnice: razočarani ljubimci začnejo sredi belega dne dojemati, praviloma prepozno, da oseba, ki so ji pozno v noč obljubljali večno zvestobo, ni več enaka sebi. Noč ima svojo moč – v ljubezni in v grozljivkah.

Naivnost ljubezenskih priročnikov je kljub temu velika: svetujejo nam, naj si cel niz obljub zagotovimo pri belem dnevu – in preden se podamo v posteljo – in vsekakor pred poroko. Mnogi so nasvet vzeli dobesedno in začeli neprestano dajati ali terjati ljubezenske obljube: da bi se prepričali, da so našli »pravo« ljubezen, so začeli od potencialnih partnerjev zahtevati obljube pred seksom, med njim in po njem. Toda spomnimo se, kako je bilo še v 20. stoletju: ljubezenska obljuba je bila enkratna gesta pred poroko, ki je obljubo zgolj zapečatila. Enkrat za vselej.

Že danes živimo v drugačnih časih. Kljub vsemu sanje o »pravi« ljubezni vztrajajo. Nočne more, v katere se lahko sprevržejo te sanje, prav tako. V 21. stoletju je videti, da so ljudje tako razočarani nad ljubeznijo, če ne obupani nad njo, da so začeli dobivati predstavo o ljubezni kot »dolgi in mukotrpni vezi«, ki jo je pametno prekiniti, se ji izogibati, se ne obvezati z njo, kajti z njo kot obvezo se ne moremo »malo zabavati na vse načine«. Zabava je postala smrtno resna stvar, ki je v življenju ne smemo zamuditi, ljubezen pa strašno hecna stvar in past, v katero se ne smemo ujeti, jo jemati preveč resno, ali pa se moramo iz nje osvoboditi.

Ljubezensko hrepenenje, ki ga je Platon imenoval Eros, današnji »strokovnjaki« za ljubezenske zadeve vedno večkrat obravnavajo kot nekakšno odvisnost, analogno odvisnosti od alkohola in drog: obstaja »odvisnost od odnosa« poudarjajo, pri čemer ni jasno, kako naj bi tovrstno poenostavljanje zapletenosti ljubezenskih usod prineslo karkoli dobrega. Vemo namreč, da zunaj medsebojnih odnosov ne more živeti nobeno človeško bitje, kar pomeni, da smo od takšnega ali drugačnega odnosa popolnoma odvisni čisto vsi.

Hkrati smo ljudje neskončno osamljena bitja, kajti Eros, kot je pokazal Freud, ima svojo hrbtno ali narobno stran – Tanatos. »Ne morem ti povedati, kako trpim.« Vselej trpimo preveč, vsaj dokler premoremo še kanček ljubezni oziroma hrepenenja po njej. Vselej trpimo več kot lahko prenesemo. Svojega trpljenja ne moremo prenesti nikomur – ne moremo ga deliti, enakomerno in pravično razdeliti, se razbremeniti in dokončno osvoboditi od njega. Sami ga moramo prenašati, celo tedaj, ko imamo občutek, da ga preprosto ne bomo mogli več prenašati. Zato smo neskončno osamljeni.

Hkrati v svoji neskončni osamljenosti do zadnjega diha ne obupamo nad poskusi, da bi svoje trpljenje kljub vsemu nekomu prenesli, to so poskusi, da bi našli sogovorca, ki bi nam prisluhnil in nam s svojim posluhom lajšal prenašanje trpljenja.

Natanko v svoji neskončni osamljenosti smo ljudje enaki, in natanko v tej enakosti se lahko srečujemo, in le ko se srečujemo, si lahko prisluhnemo ter delimo izkušnje oziroma tisto, kar je na trpljenju univerzalnega – kar je hkrati od vsakogar in od nikogar. Ena od takšnih – univerzalnih – izkušenj je ljubezen. Ni ga junaka, ki v ljubezni ne bi bil odvisnež.

Ljubezenska razmerja imajo svoje začetke. Tudi to je dejstvo. Koliko moških hoče na začetku ljubezenskega razmerja dobiti obljubo o samem začetku ljubezenskega razmerja: pogosto hoče moški od ženske dobiti zagotovilo, da mu jo je uspelo »osvojiti«. Ne ljubezni. Žensko. Kar bi v njenih očeh lahko pomenilo, da se je prebil »le« do nekega začetka – da mu je morda uspelo »zgolj« prebiti led (za začetek) – je v njegovih očeh neredko osvojitev najvišje točke, ki jo je v ljubezni sploh sposoben doseči, torej osvojitev samega vrhunca (ljubezni). Osvojitev začetka – uspeh brez primere! Toda kaj potem? Ženski je morda popolnoma jasno, da je v danih pogojih ni bilo težko osvojiti, zato v samem osvajanju in osvojitvi ne vidi nujno nekega posebnega uspeha ali vrhunca ali dovršitve, ampak zgolj – nekaj dovolj dobrega, ne preveč spodletelega, morda celo precej posrečenega za – začetek.

Tako je videti, da se moški in ženska zgrešita že na samem začetku ljubezenskega razmerja, ko se srečata in morda celo izkušata trenutke sreče. Pogosto se na začetku zatika, pogosto ne gre vse po sreči, neredko začneta večkrat, ali pa se ne zatika, ampak se le počasi in skoraj nevidno začenja (ljubezensko razmerje). Toda konec je v ljubezni velikokrat takojšen, nenaden, sunkovit, tako silovit, da se marsikdo po njem ne pobere nikoli več.

Vsaka ljubezenska izkušnja, naj bo na začetku še tako silovita - na prvi pogled brezpogojna in neskončna - ima svoj konec. Tudi to je dejstvo. Vprašanje, kako se bo ljubezensko razmerje končalo, se nemara prej postavlja na strani ženske: kako se bo ta ljubezenska izkušnja končala? Bolj verjetno je, da bo ženska hotela dobiti obljubo - morda že na samem začetku - o koncu, o tem, da se bo dobro končalo, o tem, da bo prišlo do dovršitve, ne le do osvojitve. Osvojitev srca je eno, je stvar začetka, kjer se osvajanje pogosto tudi konča; dovršitev ljubezenske izkušnje je stvar konca, in je nekaj čisto drugega.

Vprašamo se lahko, zakaj se ljubezen tako hitro sprevrže v sovraštvo, oziroma, zakaj se ne bi raje sprevrgla v indiferentnost. Kar smo bili na začetku pripravljeni poljubljati iz čiste ljubezni, na primer nogavice ljubljene osebe, na koncu pogosto z gnusom zasovražimo.

Vprašali bi se lahko tudi tole:

ali se v načinu, kako se ljubezen konča, ne zrcali način, kako se je začela? Ali niso obljube, ki jih ljubimci zahtevajo in dajejo na začetku ljubezenskega razmerja, pogosto zanesljivi pokazatelji načina, kako se bo ljubezen končala?

O teh in mnogih drugih vprašanjih, izhajajočih iz konkretnih primerov iz ljubezenska življenja vseh nas, ki smo krvavi pod kožo, bomo razmišljali na seriji predavanj z naslovom Zasebno življenje emocij.

Vabljeni vsi, ki želite o ljubezni razmišljati na nov, svež, drugačen način.

 

Ljubezen, spomin in pivo na prvi pogled.

Zakaj hoče, da se spominjam vseh teh stvari? Kruto je ... več »

P.S. I Love You

If I ever leave this world alive Do you remember the first thing you ever said to me? I'm lost. I have no idea what you were talking about. But I couldn't help loving the way we talked. več »

Ali te ljubim, ker si lepa, ali si lepa, ker te ljubim?

Spomin ljubezni več »

Dokaz ljubezni

Kako veliko je vesolje? Neskončno veliko. Kako veš? Ne vem, le verjamem. več »