Psihoanaliza

Življenje kot čisto vztrajanje

Psihoanaliza se v osnovi odvija na zelo preprost način.

Človek, ki pride v analizo, hoče pomembno spremembo svoje situacije.

Psihoanaliza je najprej analiza celotne situacije, v kateri se človek nahaja tu in zdaj.

Ko analiza napravi celotno situacijo razumljivo, jo s tem že spremeni, kajti analiza je način, kako človek prvič prepozna izjemno kompleksnost svoje situacije kot celote.

Analiza nas torej pripelje do spremembe situacije v lastnem umu, ki mu sledijo in ga spremljajo tudi telesne spremembe: v analizi začnemo misliti in se vesti drugače, in ljudje okoli nas hitro opazijo, da nismo več tisto, kar smo bili pred analizo – zato se tudi oni ne morejo do nas več obnašati tako, kot so se prej, in zato se objektivno spremeni celotna situacija za vse, ko se en sam človek v njej odloči za psihoanalizo.

V vsaki situaciji kot celoti vselej vztrajajo deli, morda na prvi pogled zanemarljivo majhni delci, ki ostajajo nerazumljivi tudi potem, ko analiza napravi situacijo kot celoto razumljivo.

Ker se nekaj v analizi vedno znova prikaže kot nerazumljivo, in ker ta nerazumljivost vztraja, je analiza proces, ki traja mesece in celo leta. Vselej se nam zatika pri nekem neprebavljivem delu celote, ki ga ne moremo spremeniti v prebavljivega, sprejemljivega, hkrati pa ga tudi ne moremo preprosto zavrniti in se obnašati, kot da ne obstaja. Njegov obstoj je praviloma zelo moteč, lahko je tudi zelo boleč, kot svojevrsten tujek, ki se mu ne moremo izogniti.

V bližini tistega, česar nikakor ne moremo sprejeti, spremeniti ali zavrniti, postajata naša duša in telo neskončno občutljiva na vsak dotik in približevanje drugega. Zato se začnemo odtujevati ne le sebi, ampak tudi drugim. Znajdemo se v situaciji, v kateri nas ta ali oni del celote spravlja v neznansko stisko, celo v neznosno bolečino, ki ji razumevanje situacije ne more biti kos.

Zato v bližini takšnih nerazumljivih tujkov postaja jasno, da mora analiza postati več kot le orodje razumevanja in razreševanja aktualne situacije: nemoč razuma mora odstopiti svoje mesto moči vztrajanja.

Kdo bo močnejši: jaz ali jaz? Samega sebe ni mogoče premagati drugače kot tako, da poleg lastne zmage izkusimo tudi lastno izgubo. Zato vztrajati pomeni nekaj povsem drugega kot tekmovati.

Analiza se tako prelevi v čisto vztrajanje: v analizo se vračamo iz tedna v teden, vztrajno, ker nekako čutimo, da se z vztrajanjem v njej stvari v našem življenju zanesljivo postavljajo vsaka na svoje mesto. Tako začutimo moč spremembe na bolje.

Situacija se končno spreminja na bolje. Umirimo se. Na novo oživimo. V celoti se transformiramo, četudi ne razumemo natanko kako in zakaj se transformacija dogaja. Vemo le, da se brez analize ne bi zgodila.

Z vztrajanjem v analizi, s spremljanjem in preoblikovanjem samega sebe v vsej svoji nerazumljivosti se sproščajo ogromne količine energije: namesto da bi človek postajal samemu sebi vse bolj razumljiv in domač, postaja v analizi samemu sebi vse bolj zanimiv in tuj. Ne gre za samovšečnost, ampak za eksperimentiranje s seboj.

Energično začne opazovati sebe, teleskopirati oddaljene simbolne svetove, mikroskopirati najmanjše delce človeške in nečloveške narave – postajati začne naravna sila med naravnimi silami. Živeti začne silovito in neustrašno.

Tu se analiza v resnici konča, čeprav ostaja neskončna.

Vsaj za trenutek poskušajmo začutiti, kako je, ko srce bije pogumno – tako bije srce na koncu analize, in takšno bitje je zanesljiv znak, da smo prišli do konca.

In za trenutek si poskušajmo predstavljati, koliko dobrega bi v življenju napravili in izkusili, če bi nam srce nenehno pogumno bílo – takšno bitje hoče v analizi vztrajati v neskončnost.

Zato velja, da je analiza hkrati končna in neskončna. Življenje z njo je čisto vztrajanje.