Psihoterapija

Zdravljenje kot pogovarjanje                                      

Vsak človek ima izkušnjo, da lahko z besedami doseže nekatere učinke pri drugem človeku. Kadar so učinki besed zdravilni, je na delu psihoterapija. To je preprost odgovor na vprašanje, ki si ga ljudje tu in tam upravičeno postavljajo, namreč vprašanje, ali psihoterapija sploh deluje.

Da ne bo pomote, bi rad poudaril, da psihoterapija ne zdravi psihičnih bolezni, ampak psihične rane: jasno je, da je rana nekaj povsem drugega, kot bolezen. Z zdravljenjem imamo torej v mislih celjenje ran in lajšanje bolečine.

Vemo, da nobena beseda ni zdravilna sama po sebi, tako kot vemo, da psihoterapevt nima čarobne palice, s katero bi človeka ozdravil z enim samim zamahom in izrekom. Ko se znajdete pri psihoterapevtu, se v resnici znajdete v posebni situaciji, v kateri se začne dogajati nekaj nenavadnega, neobičajnega, nevsakdanjega: razvije se pogovor oziroma odnos, v katerem začnejo znane besede delovati na presenetljivo neznan in dobrodejen način, ki je psihosomatski, saj se nanj intenzivno odzoveta duša in telo. Če ni očitno, da se odzoveta takoj, se nujno odzoveta po nekaj seansah.

Če nas ne preseneča, da se telesna rana po operaciji nekaj časa celi, nas ne bi smelo presenetiti, če psihoterapevt od nas pričakuje, da bomo v psihoterapijo prišli večkrat in dovolj pogosto, kajti edino tako, da psihoterapija traja, svojim psihičnim ranam dopustimo, da se zacelijo ter prenehajo boleti in skeleti.

V resnici je dovolj, da je človek ranjen, in dejansko potrebuje psihoterapijo, tako kot vsak človek, ki je imel več tednov mišico v mavcu, potrebuje fizioterapijo. Ni ga junaka, ki ne bi imel psihičnih ran, tako kot ga ni človeka, ki na telesu ne bi imel sledi ran od raznoraznih padcev in udarcev.

Ranjenost ni bolezen, ampak posledica dotika: nekaj se nas je preveč dotaknilo – s silovitostjo lastne živosti smo trčili ob nekaj popolnoma ne napovedljivega – in rana se je odprla. Noče se zapreti sama od sebe. Noče se zapreti z nasveti. Noče se zapreti z jogo. Noče se zapreti s prijateljskim druženjem. Noče se zapreti z vedeževanjem. Noče se zapreti v samoti. Noče se zapreti z uživanjem zdrave hrane in redno telesno vadbo in nego telesa. Noče se zapreti z odrekanjem in odpovedovanjem vsem mogočim užitkom, od katerih se bojimo biti odvisni. Noče se zapreti z uživanjem substanc, ki povzročajo odvisnost. Noče se zapreti z deloholištvom. Noče se zapreti s pritoževanjem ali obtoževanjem, ne s klevetanjem. Noče se zapreti z dobro samopodobo, doseženimi cilj in sploh z ničemer, kar naj bi vodilo k uspehu. Noče se zapreti z denarjem. Noče se zapreti s prebiranjem najboljših knjig. Noče se zapreti s slavo. Noče se zapreti z avtogenim treningom. Noče se zapreti …

Rana se kratko malo noče zapreti brez nečesa, kar lahko človek sprejme od človeka na neki zelo elementarni ravni, ki je raven govorice. Na tej ravni, ki je tudi raven govorice telesa, se je mogoče človekove ranljivosti dotikati s posluhom, taktom, s feelingom in psihosomatskim pristopom, ki je ranocelniški za dušo in telo.

Psihoterapevtska situacija je posebna zato, ker človeku omogoča začutiti tisto, česar mu druge situacije, kadar mu je zelo hudo, ne omogočajo začutiti: omogoča mu začutiti notranjo moč, ki jo hrani v sebi za hude čase. V navadnih okoliščinah lahko svojo notranjo moč prepozna v nenavadni sposobnosti lastnega telesa, da se samo celi. Psihoterapija mu omogoča prepoznati prav takšno – ranocelniško – sposobnost lastne duše, in to je prva naloga oziroma cilj psihoterapije.