Zakaj mi seznanjenost z razvojnimi zahtevami otrok pri vzgajanju ne pomaga?

Objavljeno: 30.07.2012

Ko nam na posvetu povedo, da je vedênje našega otroka normalno za njegovo starost, nam to ni dosti v pomoč. Poleg tega je koncept normalnosti vprašljiv: natanko kaj »normalen« pomeni tam, kjer so vključeni intimni odnosi? Pomeni toliko kot »povprečen«, toda noben otrok noče biti »samo povprečen«; niti si mi ne želimo, da bi bili naši otroci samo povprečni. Naš otrok bi iz odličnih razlogov moral hoteti biti nekaj zelo posebnega za nas, ne le »povprečen« posameznik; vso pravico ima pričakovati, da je za nas zelo edinstven. Medtem ko je torej koncept norme statistično uporaben, dobesedno izgubi ves smisel, ko so na delu globoki občutki, s katerimi sta povezana starš in otrok. Ukvarjanje z »normalnostjo« je znak vdora znanstvene abstrakcije v prostor, ki je namenjen najintimnejšemu odnosu.

Ko smo s svojim otrokom srečni, ne moremo niti za trenutek verjeti, da je tisto, kar on je in dela, zgolj nekaj, kar je in dela vsak otrok njegove starosti. Naša ljubezen do njega nas prepriča, da je on zelo poseben, ne zgolj povprečen. Prav tako ne bi bili zadovoljni, če bi bil naš otrok prepričan, da smo mi, njegovi starši, zgolj povprečni starši, niti boljši niti slabši, niti bolj niti manj skrbni glede njega in njegove dobrobiti, niti bolj niti manj vredni njegove ljubezni kot vsi drugi odrasli, ki so nam z nekaterih drugih vidikov, statistično vzeto, povsem podobni.

Po drugi strani velja, dan nam je le malo v uteho, če nam povedo, da je vedênje našega otroka »normalno«, medtem ko trpimo zaradi slabih občutkov ali ko nas skrbi, da so njegova dejanja ta trenutek škodljiva ali kvarna za njegovo prihodnost. Ko moj otrok vozi neprevidno ali celo nevarno, mi kot staršu nič ne pomaga niti ne zmanjša mojih skrbi, če mi povedo, da je to »normalno« vedênje za otroke njegovih let. Raje bi videl, če bi moj otrok odstopal od norme in bil previden voznik!

Edinstvena pomembnost, ki jo ima otrok za nas, se zmanjša, če imamo v razmerju do njega v mislih normo, kajti to implicira, da ga primerjamo s tujci. Naš otrok je po zunanjih merilih morda povprečen, ker ga z njimi primerjamo s tujci, to je z ljudmi, ki so tujci globoki intimnosti našega skupnega življenja z otrokom. Vse je v redu, če otroka na tak način ocenjujejo tujci; več od njih ne bi smeli pričakovati. Toda kadar starš začne gledati na medsebojni odnos s svojim otrokom klinično, se v tem odnosu nekaj zgodi, nekaj pa se zgodi tudi s starševimi občutki glede samega sebe, če na svojega otroka gleda kot tujec, ki ocenjuje, kaj ima otrok skupnega s stotinami in tisočimi drugimi in v katerih pogledih odstopa od norme, ko otroka fiksira na njegovo statistično določeno mesto.

Psihološke študije, znotraj katerih so zasnovane vedenjske norme za različne starostne skupine, namerno zanemarijo neštete individualne razlike, zaradi katerih je vsak otrok edinstven. Starši so te razlike pripravljeni spregledati, ko svojega otroka primerjajo s temi normami, še zlasti ko otrok prekorači pričakovanja, postavljena z normami. Na primer, nekateri otroci se z lahkoto dvignejo nad povprečje, in potem je vse v redu. Toda obstajajo drugi otroci, ki lahko to storijo le z izrednimi napori. Razumljivo bi bilo pričakovati, da bo starše skrbelo za otroka, ki samega sebe izpostavi tako pretiranim pritiskom. Tako kot obstajajo starši, ki otroka, katerega rezultati ne dosegajo norme, spodbujajo, da bi se »povzdignil na raven svojih zmožnosti«, bi lahko pričakovali, da bodo drugi starši svoje otroke, katerih naprezanje presega raven njihovih zmožnosti, pri tem ustavili, zavedajoči se strahu, da za svoje naprezanje plačuje previsoko ceno. Toda zelo redki starši to tudi zares storijo.

Navedli bi lahko še bolj zgovorne primere, ki ponazarjajo to naravnanost. Norme adolescenčnega vedênja vključujejo bitko za neodvisnost, bojevanje proti omejitvam, kakršna je policijska ura, in upiranje starševskim vrednotam. Če bi torej adolescenčnemu otroku spodletelo in ne bi začel uporno zagovarjati svoje neodvisnosti, bi se moralo od staršev, ki se zavedajo norm adolescenčnega vedênja, pričakovati, da od svojega najstnika zahtevajo, naj se vede primerno svojemu življenjskemu obdobju: naj bo uporen, neubogljiv, neurejen, podvržen divjim razpoloženjskim nihanjem; če se ne bi obnašal v skladu s temi vedenjskimi vzorci, bi ga morali opogumiti, da bi bil bolj podoben tipičnemu adolescentu. Spet velja, da starši to storijo zelo redko. Kdaj smo že slišali starša vprašati svojega otroka, zakaj se vêde tako zrelo, ko bi moral utelešati agonije adolescenčnega uporništva? Nikoli še nisem slišal starša, ki bi od svojega otroka zahteval, naj se »dvigne na raven svojih zmožnosti«, da bi svojega otroka prav tako akademsko prosil, naj bo bolj adolescenčen – se pravi, da naj na starševske zahteve reagira bolj »normalno« in torej negativno. Pogosteje se dogaja, da starši svojemu otroku, ki se vêde kot tipični adolescent, rečejo – z bolj ali manj očitajočim glasom –, da bi se moral vesti »svojim letom primerno«, kar za njih pomeni, da bi se moral vesti bolj kot odrasel, medtem ko se mladostnik dejansko vêde natanko v skladu s svojim adolescenčnim obdobjem; obnaša se na načine, ki so jih preučevalci te starostne skupine začrtali kot normo.

Ko nam naš adolescenčni otrok kljubuje, ko nam zadaja bolečino in nas razburja s svojim uprizarjanjem indiferentnosti do vsega, kar povemo in za čimer stojimo, nam je pod takšnim pritiskom težko sprejemati njegovo vedênje s hladnokrvnostjo, češ da smo poučeni o tem, da se otrok »sooča z razvojnimi zahtevami na tipično adolescenčen način« in da je njegovo zaskrbljujoče vedênje zgolj »normalen proces odraščanja in dozorevanja«. Poučenost o vsem tem nam ne prinese dovolj olajšanja, ko smo tesnobni zaradi njegovega eksperimentiranja z drogami ali počenjanja stvari, ki ga lahko pripeljejo navzkriž z zakonom ali ga fizično ogrozijo – gre za strahove, ki so dovolj realistični. Toda če zmoremo razviti pravšnji odnos do njegovega vedênja, če smo se zmožni vživeti v njegovo stanje notranjega in zunanjega nemira, potem mu bomo morda zmožni pomagati pri njegovem kosanju z muhavostmi adolescenčnega življenja. Takšnega odnosa ne bomo dosegli zlahka, če bomo otroka in tisto, kar se dogaja v njem – in tisto, skozi kar gremo mi z njim –, primerjali s postavljenimi normami. Karkoli naj bi bilo normalno za veliko večino, mi hočemo, da bi bil naš otrok drugačen, tako da bo varen in da njegova adolescenca za nas ne bo tako težak preizkus. Dokler nam je on kot individuum nedoumljiv, ne glede na norme, ki nam lahko sugerirajo to ali ono, do njega in njegovega obnašanja ne moremo biti zares odprti, naj še tako poskušamo biti. In če bi s skrajnim naporom volje zavzeli držo popuščanja in obupavanja, ker bi imeli občutek, da od njega ne moremo pričakovati odstopanja od norme upiranja, bi naš adolescent dojel, da se za našo držo skriva občutek njegove »povprečnosti«; zaradi tega bo silovito užaljen, kajti nič mu ne more biti bolj pomembno kot to, da ga cenimo v njegovi edinstvenosti, v kateri je drugačen od vseh drugih, navkljub dejstvu, da v ničemer ne izstopa iz množice.

Je to potemtakem še ena situacija, v kateri ni mogoče zmagati? Sploh ne, četudi se situacija zlahka spridi in postane takšna, če nas grdo vedênje našega adolescenta izzove bodisi k temu, da se z njim spremo, bodisi k temu, da molče trpimo. Preostane nam, da na osnovi svoje lastne notranje izkušnje razvijamo sočutje za velikanski nemir in pritiske, ki so izraženi v otrokovem vedênju. S takšnimi adolescenčnimi krizami smo se zmožni najbolje soočiti takrat, ko se spomnimo, kako smo pri njegovih letih trpeli v svoji mladosti zaradi podobnih problemov. Pogosto so bili to bolj problemi odkrivanja sebe, kako biti s seboj, ne problemi upiranja svojim staršem. Naši spomini se vedno nanašajo na specifične situacije – kako dolgo smo lahko zunaj (?), v čigavi družbi (?) –, ne pa na »soočanje z razvojnimi zahtevami« niti na »normalno odraščanje in dozorevanje«. Takšni spomini nas lahko spodbudijo k temu, da se začnemo vživljati v otrokove težave. Če se spomnimo zadev, v zvezi s katerimi smo se uprli svojim staršem, ali smo si želeli, da bi se jim upali upreti, si pomagamo dojeti, kako malenkostna je dejansko vsaka specifična zadeva. Pomembna zadeva je, da smo si tudi mi hoteli izboriti svobodo od svojih staršev, medtem ko smo jim istočasno hoteli ostati blizu; pravzaprav smo tudi sami izkusili celo zmešnjavo težkih, povezanih in pogosto protislovnih občutkov.

Če se spomnimo vsega tega, kako ne bi simpatizirali s tistim, kar doživlja naš otrok? Dojetje, da je početje otroka normalno za njegova leta, vodi v najboljšem primeru k resigniranemu sprejemanju njegovega vedênja. Toda sočutno razumevanje, ki izhaja iz naših spominov, premosti prepad med nami in otrokom in skuje močno medsebojno emocionalno vez.

To nadvse pomembno sočutje vznika hkrati iz naših sočutnih naporov za razumevanje ozadja otrokovega vedênja in iz naših zavestnih in podzavestnih spominov na lastne podobne izkušnje, ki jih vidimo v otrokovem vedênju, kot v zrcalu. Pri tem res ni pomembno, ali smo svoje dni svoje želje izživeli ali potlačili – za pomoč pri vodenju otroka skozi težavno obdobje – na načine, ki jih on lahko sprejme in uporabi, medtem ko mu jih z užitkom priskrbimo – zadostuje, če se teh želja spomnimo. Kajti otrok ali adolescent se bo počutil bolj varnega in bo bolj odprto sprejel starševsko vodstvo, če bo čutil, da se njegov starš vêde avtentično, zvesto svojim vrednotam in prepričanjem, zlasti pa, da se vêde na osnovi tistega, česar se je naučil iz svojih lastnih podobnih izkušenj.
 

« Nazaj