Za-kaj bi nas moralo skrbeti pri vzgajanju otrok?

Objavljeno: 20.07.2012

Moderni starš je zelo dobro informiran glede skrbi, ki bi morala biti njegova, ko se ukvarja z razvijajočim se otrokom! In, na žalost, ga res skrbi.

V ozadju te skrbi je ideja, da je veliko odvisno od otrokovih izkustev, ko prehaja skozi različne stopnje, ki so vključene v njegovo dozorevanje, in da starševo postopanje v teh situacijah ni le najpomembnejše, ampak je lahko tudi usodno, ko gredo stvari na slabše.

Pripomnimo, da gredo stvari v življenju nujno na slabše – logično nujno morajo iti na slabše, da bi lahko šle na boljše. Ničesar v sebi ne moremo izboljšati, če ni šlo na slabše, zato staršem ni treba skrbeti, da bi stvari šle na slabše, saj morajo logično nujno iti na slabše. Ravno zato mora dovolj dober starš pri vzgajanju otroka skrbeti, da bodo šle stvari na boljše. Zaskrbljenost, da bi stvari lahko šle na slabše, je že slabšanje stvari. Torej je ta skrb nujna, če je del nujnosti slabšanja stvari: stvari ne morejo iti na slabše, ne da bi nekoga skrbelo, da bodo šle še na slabše. Ravno zato je izjemno in neverjetno pomembno, da verjamemo, da obstaja nekdo, četudi eno samo bitje na celem svetu, ki ga slabšanje stvari ne skrbi: izjemno pomembno je, da verjamemo, da je nekdo zmožen tega, kar je za nas nemogoče – namreč da je zmožen skrbeti zgolj za to, da bodo šle stvari na boljše, medtem ko ga ne skrbi, da bi šle lahko še na slabše.

Skrb, da bodo stvari šle na boljše, je bistvo vzgajanja, je hkrati sredstvo in cilj vzgajanja.

Danes so starši v hudi stiski, ker nenehno dobivajo sporočila, da bi jih moralo skrbeti, ker bi stvari lahko šle še na slabše, medtem ko izkustva, da je mogoče skrbeti zgolj za to, da bodo stvari šle na boljše, preprosto nimajo in vanj, ki ga ima, ne verjamejo.

Problem je tudi v tem, da večina današnjih ljudi v svoji mladosti z vzgajanjem otrok ni imela izkušnje iz prve roke, zato nas ne preseneča, da skrben starš postane tesnoben ob misli, da mu bo kot staršu spodletelo in da lahko škodi otroku, ki ga ljubi. Tako skrben starš ni zaskrbljen preveč, ampak premalo, kajti manjka mu privzgojena izkušenost v skrbi zase, ki je v osnovi natanko skrb, da bodo šle stvari na boljše.

V predmoderni in tradicionalni družbi in družini so ljudje dobili izkušnjo z vzgajanjem otrok iz prve roke, tako da so se lahko vzgajanja kot skrbi, da bodo šle stvari na boljše, trdno oprijeli, še preden so tudi sami postali starši. Danes je edino oprijemljivo, kar drži v rokah novopečeni starš, tesnoba oziroma skrb, da bi pri vzgajanju lahko napravil usodno napako, oziroma, da bi stvari šle na slabše. V primerjavi s primežem te skrbi oziroma tesnobe oziroma nepripravljenosti in neopremljenosti za vzgajanje, so vsi strokovni nasveti povsem neoprijemljivi, in četudi starši tu in tam prepoznajo njihovo uporabno in koristno vrednost, so povsem neuporabni pri zmanjševanju moči tesnobnega primeža, s katerim jih uporabljajo in uživajo njihovo koristnost.

Torej je čisto možno, da se moderen starš dosledno drži uporabnih in koristnih nasvetov za vzgajanje – problem je le v tem, da z vidika vzgajanja kot skrbi zase in za to, da bodo šle stvari na bolje, ni pomembno, ali je nasvet uporaben in koristen; problem dejansko izvira iz vprašanja, ali se nasveta lahko držimo, ne da bi se ga oprijemali s tesnobo, to je z zaskrbljenostjo, da bi stvari brez oprijemanja nasveta šle na slabše.

Dokler nas skrbi, kako bodo šle stvari na boljše, ne čutimo nikakršne potrebe po nasvetu ali svetovanju, saj že skrbimo, da bodo šle stvari na boljše.

Ker je življenje v osnovi dobro, nas v osnovi vselej skrbi za svoje življenje, in natanko v tem smislu nas vselej skrbi, kako bodo šle stvari na boljše.

Zato nas upravičeno skrbi, kako bodo šle stvari na boljše, saj samoniklo čutimo, da način, kako gredo stvari na bolje, od nas zahteva napore, ki pogosto presegajo naše moči. To je tudi razlog, zakaj so premnogi ljudje zaskrbljeni, da bi stvari šle na slabše – ker pri tem, kako bodo šle na boljše nimajo izbire. Manj zahtevno in naporno se je prepuščati usodi, ki nas prepričuje, da so pogubne izbire in odločitve v naših rokah; veliko bolj naporno se je prepuščati življenju, ki nam ne pušča izbire, temveč le zahteva, da nas skrbi oziroma da skrbimo, kako bodo šle stvari v njem na boljše. Življenje nas sili, da spreminjamo svojo usodo, namesto da bi se ji vdajali, in ta življenjska prisila oziroma skrb je tisto, zaradi česar je življenje v osnovi dobro, čeprav nam v nekem radikalnem smislu ne pušča nobene izbire.

Redki imajo pogum, da zrejo v obličje svoje usode, ne da bi bili zaskrbljeni, da bodo šle stvari na slabše, ker jim je tako usojeno, in redki zrejo v svojo usodo kot v del življenja, ki je v osnovi dobro oziroma takšno, da nas skrbi, kako bomo s spreminjanjem stvari na boljše spreminjali natanko svojo usodo. Najmlajšim otrokom drugega, kot to, da prepoznavajo skrb, kako bodo šle stvari na bolje, sploh ne preostane, saj si ne morejo zamišljati, kako bi stvari lahko šle na slabše. Obličje svoje usode otrok prepoznava na obrazu starša, zato starš dejansko dela usodne napake, če otroku ne omogoča spreminjanja svoje usode.

Dejstvo, da nam rojstvo otroka spremeni življenje, je eno in splošno znano; spoznanje, da lahko otroku omogočamo, da nam dejavno spreminja našo usodo – kar je ključno za našo skrb, kako bodo šle stvari na boljše – to spoznanje pa je nekaj povsem drugega in veliko bolj pomembnega.

Ko otrok gleda v obraz starša, ki spretno uporablja uporaben nasvet, v njem ne prepoznava koristnosti in uporabnosti nasveta, tako kot starš, ampak tesnobnost-zaskrbljenost obraza, ki nasvete uporablja v skrbi, da stvari ne bi šle na slabše. Uporabljanje koristnih nasvetov je neločljivo od sporočanja, da gredo stvari dejansko na slabše – ravno to je razlog, da starš poseže po nasvetu. Nasvet ne bi imel nobene uporabne vrednosti, če bi skrbel, da bodo šle stvari na boljše. Kadar starš skrbi, da bodo šle stvari na boljše, ta njegova skrb sporoča, da gredo stvari dovolj dobro in da za vzgajanje otroka ne potrebuje ničesar več, kot še več tovrstne skrbi. Takšen starš preprosto ne potrebuje in ne išče nasvetov, saj je že našel to, kar potrebuje in najde vsak dovolj dober starš – skrb, da bodo šle stvari na bolje. Kdor te skrbi ne izkuša, izkuša zaskrbljenost, da ne bi šle stvari še na slabše, zato se tesnobno oprime prvega nasveta, ki je pri roki.

Starševska tesnoba, četudi je razumljiva, povzroči veliko škode tako staršu kot otroku. Winnicott v zvezi z dovolj dobro materjo pove, da otrok, ko gleda v njen obraz, v le-tem vidi sebe – lahko bi rekli, da v njenem obrazu najde sebe –, ker dovolj dobra mati, zaradi njenega globokega sočutja z otrokom, v svojem obrazu zrcali njegove občutke; zato se v njenem obrazu vidi, kot da bi se gledal v zrcalo, in najde samega sebe takšnega, kakršnega se vidi v njej. V njenem obrazu se otrok ne vidi takšnega, kot je, ampak vidi skrb in dobiva občutek, da bodo šle stvari pri njem na bolje. Brez nje otrok v sebi ne bi mogel prepoznavati ničesar boljšega od tega, kar je.

Ne dovolj dobra mati s svojim obrazom ne uspe zrcaliti otrokovega občutka, ker je preveč obremenjena s svojimi lastnimi skrbmi, med katerimi so tudi skrbi, povezane z vprašanjem, ali s svojim otrokom ravna pravilno, vključno z njeno tesnobo pred tem, da se mu bo morda izneverila. Otrok, ki samega sebe ne najde v zrcalu obraza takšne matere, postane zaskrbljen za samega sebe tam, kjer bi odgovoril na njeno skrb, da bodo šle stvari na bolje. Še slabše, otrok vidi obraz tujca tam, kjer bi moral najti nenavadno pomirljive in blagodejne poteze znanega obraza, zato se pri njem vzbudi občutek osamljenosti in nebogljenosti, namesto občutka globoke povezanosti, ki jo kot nekaj pozitivnega občuti otrok, ki samega sebe najde v materinem obrazu kot zrcalu.

« Nazaj