Vzrok kompulzivne obsesije in prisilnih dejanj

Objavljeno: 27.07.2012

Spoštovani,

zanima me vzrok kompulzivne obsesije in prisilnih dejanj in vzrok, da se te stopnjujejo. Je to motnjo/ bolezen sploh možno ozdraviti, kajti, ko se nekako rešim enega prisilnega dejanja, "najdem" drugo.

Hvala za odgovor.

Spoštovani,

morda si lahko poskusite predstavljati, da obstaja delček vas same, droben delček, ki se ga pri polni zavesti ne zavedate, in da je ta delček v nekem trenutku vašega življenja dobil pristojnost, da lahko sprejema lastne odločitve mimo vaše volje, neodvisno od vašega zavestnega hotenja. Ko ta delček vas same sprejme svojo odločitev mimo vaše volje ali celo proti vaši volji, se vi posledic njegove odločitve zavedate kot prisilnega dejanja, to je kot dejanja, ki se mu z zavestnim naporom volje ne morete upreti, četudi imate sicer še tako močno voljo.

Vprašanje je, zakaj ta drobni delček vas same sprejema odločitve, s katerimi se ne ozira na vaše zavestne napore volje - kot da je vaša volja dolga reka, ki teče k svojemu cilju, ta delček pa osamljeni popotnik, ki reko prečka na vse možne načine, le tako ne, da bi se prepustil njenemu toku.

Zakaj se torej delček vas same noče prepustiti zavestnemu toku volje? Zakaj ovira vaše zavestne napore, s katerimi poskušate doseči svoje cilje? To je dobro in zahtevno vprašanje.

Bistvo kompulzivne obsesije je, da se delček človeka noče prepustiti toku volje, ker v tem toku prepoznava nekaj, česar zavest ne zaznava: tok volje je v očeh tega delčka prepoznan kot agresija. Spomnite se, da za reko včasih rečemo, da besni, buči, rohni, zlasti tam, kjer ima brzice ali slapove. Tako kot mi prepoznavamo nevarnost brzic reke, tako tudi delček vas prepoznava nevarnost toka volje. Volja se pri vsakem človeku v prvih letih življenja rojeva iz tiste oblike energije, ki jo imenujemo agresija, zazavamo pa jo kot nevarnost, kot lastno zmožnost, da postanemo napadalni in destruktivni do sebe in naših najdražjih.

Prisilna dejanja so natanko to: načini izogibanja agresivnosti (napadalnosti, destruktivnosti) lastne volje. Ne obstaja volja brez te oblike energije, ki jo imenujemo agresija, in ta delček vas samih je zelo občutljiv za agresijo. Imeti voljo je ok, sprejeti njeno energičnost, prepustiti se njenemu toku, pa se lahko delčku nas samih prikazuje kot preveč nevarno, preveč razdiralno, prav tako kot se morda sprehajalcu ob reki zdijo njene brzice preveč nevarne, da bi se spustil vanje, zato se jim raje izogiba na varni razdalji - na bregu reke.

Prisilna dejanja so načini, kako si ne dovolimo prepuščati se toku, ki ga nekje v sebi zaznavamo kot preveč divjega, preveč razdiralnega, preveč napadalnega, preveč destruktivnega - nevarnega za nas same in naše najdražje.

Vzrok prisilnih dejanj je prevelika občutljivost za agresijo.

Funkcija prisilnih dejanj je, da z njimi oblikujemo način obnašanja, s katerim se lahko poskušamo neskončnokrat prepričati, da znotraj reda, v katerem živimo, ne delujejo razdiralne, nenadzorovane divje sile, ki bi s svojo agresivnostjo ogrozile naš red, s tem pa tudi naš obstoj znotraj njega.

Bistvo kompulzivne obsesije je prisila k ponavljanju: vedno znova, tudi po tisočkrat na dan se moramo prepričati, da je določena stvar znotraj določenega reda, v katerem živimo, natanko tam, kjer mora biti (še desetič preverim, če so vrata zaklenjena, čeprav sem ravnokrat isto preveril že devetkrat in se tega dobro zavedam). Prisila k ponavljanju me sili k zaznavanju možnosti najmanjših nenadzorovanih sprememb znotraj reda, v katerem živim: vsaka najmanjša možna sprememba je znak, da določen red začenja popuščati, da se stvari v njem začenjajo premeščati, ker vanj vdirajo nezaznavne sile agresije. Prisila k ponavljanu je način, kako zaznavam te drobne sile oziroma znake agresije, ki ogroža moj red in s tem varnost mojega obstoja: zaznavam jih s strahom - strah me je, da so vrata stanovanja odklenjena, zato grem še desetič zaporedoma preveriti, če so zaklenjena, čeprav dobro vem, da sem isto preveril že devetkrat.

Način obnašanja, ki ga oblikujemo s prisilnimi dejanji, je prežet s strahom - ta je tisti, ki nas v obliki negotovosti nažene, da tisočkrat nesmiselno ponovimo isto dejanje.

Če se mi uspe rešiti enega prisilnega dejanja, vedno znova najdem drugega. Zakaj? Zato, ker se mi ni uspelo rešiti strahu in negotovosti, ampak le dejanja, ki mi je nekaj časa dobro služilo kot orodje rokovanja z negotovostjo. Ko se rešim enega prisilnega dejanja, je to tako, kot da bi izgubil orodje, ki mi je pomagalo prenašati negotovost; zato si moram zdaj hitro najti novo orodje, da bom dobro opremljen za rokovanje z negotovostjo. Prisilna dejanja so mi v tem smislu v pomoč, so orodje, s katerimi lažje prenašam negotovost v svojem življenju.

Prisilna dejanja oblikujejo način obnašanja, ki je moteč, toda ta motnja je še vedno manj neprijetna, kot bi bila neprijetna agresija, pred katero se z njmi branimo. Prisilna dejanja so torej stvar človekove izbire, s katero da prednost nečemu manj neprijetnemu (kompulzivno-obsesivnemu obnašanju) pred nečim veliko bolj neprijetnim (agresivnim obnašanjem): raje izberem in v svoje obnašanje vključim prisilno dejanje, kot pa agresijo, saj se prisilnih dejanj ne bojim, medtem ko me je agresije neskončno strah.

Kompulzivna obsesija zato ni bolezen, ampak način obnašanja, h kateremu se človek zateče, ker se boji, da bi ga sicer preplavilo nekaj razdiralnega, destruktivnega (agresija). To bojazen je mogoče zmanjšati; preveliko občutljivost za agresijo je mogoče zmanjšati; kompulzivna obsesija je obnašanje, ki ga je mogoče opustiti, le da ne tako, da se rešimo posamičnega prisilnega dejanja, kajti vedno je pri roki nešteto drugih dejanj, ki se jih lahko oprimemo za oblikovanje iste vrste obnašanja.

Lep pozdrav,

Tomaž Herga

« Nazaj