Varnost: starševska drža

Objavljeno: 24.07.2012

V skoraj vseh problemih vzgajanja otroka – tudi takrat, ko so okoliščine onkraj starševe moči vplivanja in kontrole, kot so požari, potresi, bolezni, smrt v družini – sta starš in otrok problem in hkrati tudi rešitev.

Starš lahko vpliva na način, kako bo otrok izkusil neki dogodek in torej tudi, kaj mu bo dogodek pomenil. Na primer, otrok lahko izkuša hudo bolezen – to je izkušnja, ki lahko ogroža celo njegovo življenje –, kot pozitiven dogodek, ker je slednji v njegovih starših priklical iskreno predanost in ljubezen, kar jih je privedlo bolj skupaj in jih približalo bolj kot karkoli drugega kadarkoli prej.

Kakršenkoli je problem, nas bo vpogled v njegove središčne emocionalne in psihološke vidike, njihovo naravo in izvore zagotovo pripeljal bližje njegovi razrešitvi. Toda za razjasnitev teh zadev morajo starši uporabiti svoj lastni vpogled, ne vpogleda, ki so ga prejeli od nekoga drugega, na primer od nekoga, ki deli nasvete.

Freud je odkril varljivost ideje, da vpogledi psihiatra zadoščajo za izboljšanje pacientovega problema; celo takrat, ko je bil takšen vpogled popolnoma korekten, njegovo učinkovanje na pacienta ni bilo dobrodejno. Le če oseba sama pride do vpogleda v tisto, kar se dogaja v njej, bo imela od tega neko dobrobit. Enako velja za probleme, ki zadevajo vzgajanje otrok, celo ko so le-ti zakoreninjeni v pogojih, ki so onkraj starševih zmožnosti za spreminjanje na bolje.

V času bliskovitega napada na London je na Anno Freud naredilo močan vtis dejstvo, da so bili – medtem ko so mnogi otroci trpeli neustavljivo tesnobo, nezmožni zaspati celo podnevi, ko je bilo vse tiho, in ko so kazali široko raznolikost hudih nevrotičnih simptomov zaradi bombardiranj – drugi otroci zmožni vse skupaj premagovati z lahkoto. Poročala je o tem, kako je neka mala deklica, ki je žarela od veselja, nekega dne izjavila, da je bila najsrečnejša oseba v celem Londonu, ker je nekaj ur prej, med sprehodom z materjo v Hyde Park, videla drevo, ki je jadralo po zraku, kar je opisala kot enkraten in lep pogled, ki mu je lahko bila po srečnem naključju priča le ona. Šele v odgovoru na vprašanje je ta deklica ponudila tudi informacijo, da je v bližini eksplodirala bomba, ki je iztrgala drevo. Nevarnost celotnega dogajanja nanjo ni naredila skoraj nobenega vtisa, če le-tega primerjamo z njeno navdušenostjo nad videnim spektaklom.

Srečna deklica je imela mater, ki je svojega otroka – vedoč, da nikakor ni mogla preprečiti bombardiranja – poskušala zaščititi pred občutenjem tesnobe, povezane z bombardiranjem.

Mati ni dovolila, da bi se vojna in njena opustošenja vmešavala v srečno razmerje, ki je materi in otroku dovolilo uživati skupaj v nečem, kar bi sicer lahko bilo strašljivo izkustvo za obe. Zgledno je ostala v svojem stanovanju celo takrat, ko ji je bilo svetovano, naj gre v zaklonišče pred bombami; kot je povedala sama, se je tako odločila zato, ker ni hotela prebuditi in prestrašiti hčere, potem ko je ta zaspala. Dejstvo, da je bila tudi mati zmožna prespati večino noči, navkljub vsemu dogajanju, je dalo otroku občutek varnosti. Če bi bila mati vso noč tesnobno zaskrbljena, bi bila tudi njena hči nezmožna uživati nočni počitek.

Tam, kjer bi nekatere matere s svojo prestrašenostjo okužile tudi svoje otroke, je ta ženska svoji hčeri omogočala videti le neizmerno srečo, ki jo je občutila spričo dejstva, da se jima dejansko ni pripetila še nobena nesreča. To srečo, ki jo je deklica izkusila skozi svojo mater in z njo, je pripisala videnju drevesa, ki je jadralo po zraku. Tam, kjer so mnogi starši svojim otrokom prenašali občutke o tem, kako strašansko je vzdržati preizkušnjo bombardiranj Londona, so nekatere druge matere, kot je bila ta, na otroke naredile močan vtis s svojo srečo, da so bile med bombardiranjem zmožne živeti skupaj z njimi.

Način, kako starš izkuša nek dogodek, je za otroka nekaj najpomembnejšega na celem svetu, kajti to je zanj osnova za njegovo lastno interpretiranje sveta.

Študije mnogih družin v času bliskovitega napada na London so pokazale skoraj popolno korelacijo med stopnjami tesnobe v materah – očetje so bili večinoma odsotni po vojaški dolžnosti – in stopnjami tesnobe v njihovih otrocih. Tiste matere, ki so ponoči ostale v stanovanjih, ki so med bombardiranjem relativno mirno spale, so nasploh imele otroke, ki so storili isto. Tiste, ki so bile opustošene zaradi tesnobe, so imele otroke, ki so trpeli zaradi še hujše tesnobe. Medtem ko so obstajale izjeme, je veljalo, da je bilo v družinah, ki jih je bilo mogoče preučevati bolj podrobno, ponavadi tako, da so bile tiste matere, ki so že pred vojno kazale visoko stopnjo tesnobe, tudi matere, ki so trpele najhujše manifestacije tesnobe med bliskovitim napadom, tako kot tudi njihovi otroci. Matere, ki so se v mirnodobnih časih počutile relativno varne, v glavnem osvobojene nevrotičnih tesnob, so bile tiste, ki so razvile najmanjšo stopnjo tesnobe med bombardiranjem, tako kot tudi njihovi otroci.

Do podobnih ugotovitev so prišli tudi pred nekaj leti v preiskavi o južno kalifornijski skupnosti, ki je bila opustošena zaradi potresa. Nekateri otroci so trpeli hude tesnobe na daljša obdobja, medtem ko so drugi, ki so doživeli ista ali celo hujša izkustva, pokazali relativno majhne naknadne učinke. Tesnoba otrok, katerih prizadetost je bila resna, čeprav jasno izzvana s potresom, je bila starejšega datuma, zakoreninjena je bila že pred sprožilnim dogodkom, okrevanje pa je bilo zanje lažje, če starši k njihovi tesnobi niso prispevali svoje lastne zaskrbljenosti.

Te ugotovitve potrjuje tudi vedênje izraelskih otrok v času vojne. Ti otroci so bili izpostavljeni neprizanesljivemu bombardiranju in mnogim drugim strašnim izkustvom. V študiji z naslovom Children Under Fire Alfred M. Freedman poroča, da so bile »starševske reakcije strahu posebej travmatične za majhne otroke.« Po drugi strani, če so bili starši zmožni zadržati svoje tesnobe pod kontrolo in ponuditi močno emocionalno in socialno podporo, »je prišlo med otroci, podvrženimi vojnemu stresu, do manjšega porasta tesnobe.«

Če omenim še mojo osebno biografsko notico: ko sem imel šest let, je štirinadstropna hiša, ki je v ozki ulici stala poleg naše, sredi noči pogorela do tal. Požirali so jo plameni, ki so osvetlili celotno območje, in mnoge iskre so priletele tudi nad našo streho, ki so jo gasilci polivali z vodo. Jaz sem spal. Moja starša sta me zbudila in me vzela s seboj k oknu, da bi videl nenavaden in vznemirljiv prizor. Ker sta bila mirna in sta z menoj govorila o menjavajočih se barvah in oblikah plamenov, mi ni prišlo na misel, da bi me bilo strah. Medtem ko sem se ravnal po njunih reakcijah, sem nisem počutil dosti drugače kot tista deklica med napadom na London. Vse, o čemer sem razmišljal, je bilo to, kako lepo sta ravnala moja starša, ker sta me zbudila in me vzela k sprednjemu delu hiše – moja soba je bila zadaj, zato ne bi mogel videti ognja –, tako da sem lahko videl redek in vznemirljiv prizor. Ko je hiša pogorela do tal, sta me odvedla nazaj v mojo posteljo, kjer sem z lahkoto zaspal.

V mesecih, ki so sledili, sem bil soočen z ruševinami nasproti ceste, kadarkoli sem odšel iz hiše. Nikoli nisem občutil tesnobe; nikoli mi ni prišlo na misel, da sem bil morda v nevarnosti ali da bi ogenj lahko zajel tudi našo hišo. Mislil sem si le, da sem doživel zelo neobičajno izkustvo in da sem imel srečo, da sem ji bil lahko priča. Varnost, glede katere sem občutil, da izvira iz mojih staršev, me je ščitila pred občutenjem kakršnegakoli strahu.

[Vir: Bruno Bettelheim, Dovolj dober starš]

« Nazaj