Umetnost vzgajanja: vzgajanje kot vznemirljiva in vesela izkušnja

Objavljeno: 31.07.2012

Vzgajanje otrok je ustvarjalno prizadevanje, prej ko znanost je umetnost. Tako trdi Bettelheim, in ni razloga, da se z njim ne bi strinjali. Z umetnostjo je tako, da je o njej mogoče predvsem razmišljati. Vzgajanje otrok je torej tisto prizadevanje, katerega končni rezultat je, da nam da misliti – da nas dobesedno nažene k razmišljanju.

Ko na primer na igrišču v parku opazimo starša in otroka, ki nekaj počneta drug z drugim, je vzgajanje med njima proces, na katerega ne moremo pokazati s prstom, nekako tako, kot enoletnemu otroku ne moremo pokazati gibanja polža, ker se polž giblje preveč počasi, medtem ko otrokova pozornost preveč preskakuje, zdaj sem zdaj tja, tako da otrok s svojo izjemno živahno pozornostjo ne more opazovati nečesa tako neverjetno neživahnega, kot je počasno gibanje polža. Morda se otrokovo oko za trenutek ustavi na polžu, toda polžje gibanje v tako kratkem času opravi prekratko pot, da bi lahko pritegnilo otrokovo nepotrpežljivo in živahno pozornost.

Toda ravno tako, kot se polž dejansko giblje tudi pred majhnim otrokom, ki tako počasnega gibanja ne opazi, tako se tudi vzgajanje dejansko odvija pred odraslim, tudi če odrasli vzgajanja kot zelo živahnega, hkrati pa zelo počasnega procesa ne more opazovati neposredno, ko ima otroka pred seboj.

Če rečemo, da je vzgajanje ustvarjalno prizadevanje, to pomeni, da je zelo živahno prizadevanje, zelo radoživo prizadevanje. Preveč živahno je, da bi nanj pokazali s prstom, preveč živahno, da bi ga pokazali drugemu, rekoč: »Vidiš, tukaj, natanko v tej točki jaz zdaj vzgajam, prav zdaj, v tej sekundi se odvija proces vzgajanja med menoj in otrokom, ki ga imam pred seboj.«

Procesa vzgajanja ni mogoče ustaviti, ker je preprosto preveč živahen in preveč radoživ, da bi stal pri miru – in se na primer pustil fotografirati oziroma ujeti v fotografski objektiv. Vzgajanja ne moremo posneti, tako kot lahko na primer posnamemo Luno.

Vzgajanje je objekt posnemanja le v tistih trenutkih, ko otrok posnema odraslega, toda v teh trenutkih ne velja, da je vzgajanje nekaj, kar bi odrasli storil otroku. Ne, kajti otrokovo posnemanje odraslega je otrokovo ustvarjalno prizadevanje, in v tem smislu odrasli vzgaja le, če otrok lahko na odraslem posnema nekaj vzgajanega, se pravi, če odrasli pred otrokom dela nekaj, s čimer vzgaja samega sebe.

Odrasli namreč še nismo vzgojeni do konca, zato se otrok lahko z našo lastno nedokončano vzgojenostjo identificira, saj tudi sami ni do konca vzgojen.

Če pred otrokom vzgajamo sami sebe, tam, kjer nismo do konca vzgojeni, zanj delujemo kot model ali vzor, kako se je mogoče prepuščati procesu vzgajanja. Le v tem primeru, ko se sami prepuščamo procesu vzgajanja v tistih točkah samih sebe, v katerih še nismo do konca vzgojeni – kar pomeni, da se na trenutke popolnoma vživimo v otroka, ki smo nekoč bili in ki ga ni več – otrok pred nami dobi priložnost, da posnema vzgajanje, s katerim odrasli kultivira samega sebe, in le otrokovo posnemanje vzgajanja, ki ni namenjeno vzgajanju otroka, je avtentično vzgajanje.

Otroka najbolje vzgajamo takrat, ko delamo nekaj, kar najraje delamo, nekaj, kar delamo z radoživostjo in živahnostjo otroka, kajti edino tam, kjer smo radoživi in živahni, je duh, smo duhovna bitja, kar predvsem pomeni, da smo nedokončana bitja. Največ duha je v naši lastni nedokončanosti. Otroci, ki so po definiciji vselej šele na začetku, otroci, ki so po definiciji nedokončana bitja, v nas ljubijo našo lastno nedokončanost, in s to ljubeznijo, ki je le na začetku brezpogojna, nam pri vzgajanju vselej nujno pridejo naproti vsaj do polovice poti. Ja, otroci nam pri vzgajanju vselej poskušajo priti čim dlje naproti. Ni res, da nam poskušajo čim več nasprotovati, kot je morda videti na prvi pogled.

Druga polovica poti je odvisna od stopnje naše muhavosti in lenobe: če zaradi lastne muhavosti in lenobe ne vidimo, kako nam otrok prihaja naproti in kako mu to pomeni več, kot vse drugo na tem svetu, potem otrokova ustvarjalna prizadevanja ponižamo v otrokovo kljubovalno nasprotovanje, ali pa z neverjetno zaverovanostjo v svoj prav ugotavljamo, da nas otrok ovira ali ustavlja na naši poti, da nam stoji na poti, da nam je v napoto …

Bettelheimova ideja, da je vzgajanje ustvarjalno prizadevanje, ne znanost, ampak umetnost, je izjemno zanimiva zato, ker pozorno opazovanje otroka jasno dokazuje, da najdemo največ ustvarjalnega prizadevanja natanko pri otroku. Otrokov razvoj, njegovo nujno razvijanje je namreč izjemno intenzivno ustvarjalno prizadevanje in vztrajanje v lastni nedokončanosti. Otrok si ničesar ne želi bolj kot vzgajanja, otrok ljubi, da bi bil vzgajan.

Zato je toliko bolj zanimivo, da ravno pri vzgajanju prihaja do tolikšne negotovosti med odraslimi. Ko se odrasli v svoji negotovosti glede vzgajanja oprijemljejo vzgojnih nasvetov, jim nekaj zanesljivo uhaja in morda celo nepovratno polzi iz rok – to je natanko ustvarjalno prizadevanje oziroma vzgajanje – to je natanko tista nedokončanost, imenovana duh ali duhovnost, zaradi katere in v kateri jih otroci ljubijo. Namesto lastne nedokončanosti, odrasli hočejo dokončne odgovore drugih (strokovnjakov) na vprašanja vzgoje – dokončne odgovore oziroma uporabne in po možnosti koristne nasvete.

Ustvarjalno prizadevanje je seveda nekaj povsem drugačnega in drugega, kot uporabljanje nasveta, naj bo ta še tako koristen; vzgajanje je nekaj povsem drugega, kot uporabljanje nasveta.

Če hočemo razumeti, kaj je ustvarjalno prizadevanje, moramo podrobno opazovati otrokovo razvijanje iz dneva v dan in iz minute v minuto – s podrobnim opazovanjem mu pridemo naproti, se srečamo z njim, se ga navzamemo, se začnemo razvijati in ga prepoznavati pri sebi – edino na ta način lahko tudi mi kot odrasli pridemo otroku na pol poti.

Jasno je, da otrokovo ustvarjalno prizadevanje (s katerim v neverjetnem času začne osvajati najbolj kompleksen sistem znakov na svetu – jezik) ni uporabljanje nasvetov; jasno je, da leto in pol staremu otroku ne pride na misel, da bi za tako gigantski podvig, kot je osvajanje jezika, potreboval nasvet tistih, ki znamo govoriti; jasno je, da bi vsakdo, ki bi leto in pol staremu otroku svetoval, kako naj se uči govoriti, ne počel drugega, kot zatiral otrokovo ustvarjalno prizadevanje.

In na koncu koncev je to tudi vse, kar se od nas odraslih pričakuje pri vzgajanju otroka – da ne zatiramo njegovega ustvarjalnega prizadevanja, s katerim se razvija; da mu ne stojimo na poti in ga ne oviramo na poti, da mu ne zapiramo poti, ki se mu odpirajo po nujnosti, ki je razvojna nujnost. To je še eno bistvo vzgajanja. Je nekaj zelo elementarnega, zato se lahko vedno znova čudimo, kako lahko pri vzgajanju prihaja do tolikšne potrebe po uporabljanju nasvetov, ko pa je vse, kar pri vzgajanju potrebujemo, pozorno opazovanje in nevsiljivo spremljanje ter sodelovanje pri otrokovih in lastnih ustvarjalnih prizadevanjih.

Namesto uporabljanja nasvetov Bettelheim predlaga uporabljanje ustvarjalnega prizadevanja. Začnemo lahko preprosto pri razmišljanju, kako je otrokova ustvarjalna prizadevanja mogoče prepoznavati pri sebi. Pri pisanju o vzgajanju, kot je pričujoče, gre za predstavitev nekaterih sugestij glede načina, kako je mogoče razmišljati o tej umetnosti in kako jo je mogoče uporabljati. Sugeriranje seveda ni svetovanje. Bralcu ne morem povedati, kako naj to umetnost izkusi, niti kako naj ceni tisto, kar je vanjo vpleteno, kajti to so vse preveč zasebne zadeve, o katerih ne smejo odločati drugi, četudi lahko njihovi pogledi nanje okrepijo našo zmožnost ustvarjalnega delovanja, to je delovanja na načine, za katere se odločimo popolnoma sami. Namesto svojih odločitev si bom dovolil sugerirati svoje upanje glede tega, kako bo bralec uporabljal to besedilo oziroma Bettelheimovo knjigo, ki jo tu prevajamo, s citiranjem T. S. Eliota iz njegovega dela O poeziji in poetih:

»Morda obstaja mnogo stvari, ki jih je treba vedeti o tej ali oni pesmi, mnogo dejstev, o katerih me lahko poučijo učenjaki in ki bi mi bila v pomoč pri izogibanju nadaljnjim definitivno napačnim razumevanjem; toda sam verjamem, da mora biti veljavna interpretacija istočasno interpretacija mojih lastnih občutkov, ko jo berem.«

Bralcu, ki bo posvojil poetovo držo samozavedanja, bodo njegova dejanja mnogo bolj zanimiva in dobrodejna, vzgajanje otroka pa bo vznemirljivejša in mnogo bolj vesela izkušnja zanj in za otroka.
 

« Nazaj