Sprožanje tesnobe v Drugem

Objavljeno: 25.07.2012

Trditev, da tesnoba staršev sproža tesnobo v otroku, je truizem; vendar sta vir in narava tesnobe, glede na drugačnost starša in otroka, verjetno različna, in sama tesnoba je drugače izražena.

Težje je priti do spoznanja, da morajo imeti v primeru, če ljudje na isti dogodek in isto nevarnost reagirajo z zelo različnimi stopnjami tesnobe, ta razhajanja svoj izvor ne v sami situaciji, ampak v nečem drugem. Za bolšjo razumljivost lahko ta drugi dejavnik imenujemo stopnja individuumovega temeljnega zaupanja ali nezaupanja življenju, merilo njegovega optimizma in pesimizma, ravnovesje njegove notranje varnosti in nevarnosti.

Poglobljena raziskava vedno razkrije, da se te temeljne drže oblikujejo davno pred dogodkom, četudi v mnogih primerih sam dogodek sproži v dovzetnih osebah nezadržljivo izražanje tistega, kar bi se brez dogodka ohranjalo kot tesnoba v relativno spečem stanju. Takšni ljudje lahko pridejo do vpogleda v vzroke svojega izvornega nezaupanja ali globokega občutka nevarnosti in pesimističnosti glede sveta in njihove verjetne usode v njem. Ko je ta vpogled dosežen, se tovrstni občutki do določene stopnje razpustijo, tesnoba pa se precej zmanjša. Ko enkrat dojamemo, da ima večina naše trenutne tesnobnosti manj opravka z bližnjo nevarnostjo, kot z nerazrešenimi zgodnjimi izkušnjami, o katerih prej nismo vedeli ničesar, postanemo bolje opremljeni za kontroliranje sedanje situacije in za pomaganje svojim otrokom pri njihovih tesnobah.

Starševske tesnobe zelo otežijo življenje staršu in otroku, saj se otrok na starševo tesnobo odzove s še močnejšo tesnobo, nakar njuni tesnobi druga drugo še poglabljata. Na srečo se v normalnih pogojih ljudem ni treba soočati z bombardiranji in naravnimi katastrofami. Toda ne glede na vrsto prenagljenega dogodka velja, da starševa tesnobna reakcija vedno ustvari ekstremno, celo panično tesnobo v otroku, neodvisno od situacije, ki je lahko prebudila tesnobo v staršu. Na tisto, kar je v staršu prebudilo tesnobo, otrok vedno odgovori tako, kot da bi šlo resnično za dogodek, ob katerem se lahko raztrešči cel svet.

Razlog za to je, da je otrokova nezanesljiva varnost odvisna – in to on dobro ve – ne od njegovih zmožnosti, da zavaruje sebe, ampak od dobre volje drugih; izposojena je od staršev. Ko so le-ti videti takšni, kot da niso kos situaciji, otrok izgubi še tisto malo mero varnosti, ki jo ima. Njegov svet se zruši na mnogo bolj radikalen način, v primerjavi z zrušenjem sveta starša, kateremu so nekateri mehanizmi kosanja s situacijo še vedno na razpolago, četudi je še tako tesnoben, ali pa ima še vedno vsaj majhno upanje, da mu bo na pomoč priskočila družba, tako kot lahko upa, da bodo v primeru požara na pomoč kmalu priskočili gasilci, v primeru potresa pa se bodo hitro začele reševalne akcije itd.

Majhen otrok nima v mislih ničesar takšnega, kar bi ga tolažilo; varnost in tolažba prihajata le s strani njegovih staršev. Če sta slednja videti, kot da sta zaradi tesnobe zmrznila ali da sta pred njo nemočna, otrok ostane brez vsakega upanja.

Zanj so stvari še toliko slabše, ker je njegova ocena realnosti temelji na signalih, ki jih o njej sprejema od svojih staršev. Ko mu ti signali nenadoma razkrijejo, da obstaja razlog za hudo tesnobo, na to ne odgovori z občutki, ki bi bili usklajeni z možno nevarnostjo, ampak z občutki, ki so usklajeni s tesnobo, ki jo zaznava kot nekaj, kar prihaja od staršev. Glede vzrokov za njuno tesnobo ponavadi tava v temi ali pa ima o njih le bledo predstavo, kar še prispeva k njegovi nemoči. Vsaka tesnoba, katere izvora ne poznamo, je mnogo bolj begajoča kot tesnoba, katere izvor nam je znan, kajti poznavanje nevarnosti nam dopušča, da se pripravimo na kosanje z njo, vsaj do določene mere.

[Vir: Bruno Bettelheim, Dovolj dober starš]

« Nazaj