Splošne trditve ne morejo odločati o konkretnih primerih

Objavljeno: 23.07.2012

Justice Holmes je rekel, da splošne trditve ne odločajo in tudi ne morejo odločati o konkretnih primerih. Niti za trenutek ni podcenjeval splošnih trditev; toda vedel je, da je za odločitve o konkretnih primerih nujen skrben premislek o vseh zamotanih detajlih. Tako sodne odločitve zahtevajo nekaj več kot zgolj modro uporabo splošnih načel; zahtevajo tudi skrbno pozornost za vselej edinstvene vidike primera, za katerega gre.

V isti maniri je Freud konsistentno poudarjal pomembnost razumevanja obojega, psihoanalitičnih načel in edinstvenih načinov, kako se slednja razkrijejo v konkretni situaciji. Psihoanalitična pisanja ali trening lahko študenta temeljito seznanijo s splošnimi problemi in eskapadami v razvoju živega človeka. Takšna seznanjenost omogoča dobro priložnost za doumetje partikularnosti, ki ležijo pod površjem neke situacije; a to je šele izhodiščna točka skrbnega premišljevanja posamičnega primera. Naslednji korak za starša, tako kot za sodnika ali psihoanalitika, je obujanje vsega, kar v njem vibrira s celotnim problemom in s specifično, konkretno obliko, v kateri se problem predstavlja, tako da njegovo razumevanje ne bo le racionalno, ampak tudi sočutno in emocionalno.

Če nasvet, narekovan od nekoga zunaj, povzroči kratek stik v tem procesu odkrivanja, je starš lahko zapeljan k verjetju, da bojevanje v smeri razumevanja ni nujno. Toda naj je še tako pravilno informiran ali inteligentno svetovan, če mu je bilo narekovano, kaj naj stori – v nasprotju s tem, če bi dobil spodbudo, da zadevo temeljito premisli sam –, narekovanje uničuje njegovo spontanost v spopadanju s problemom in njegovo zadovoljstvo v najdenju sebi lastne metode, kako se z njim spoprijeti.

To ima zelo veliko pomembnost pri vzgajanju otroka, kjer so ves čas vpletene kompleksne emocije in kjer si ne moremo pomagati glede občutka, da je najboljša in edina izvirna rešitev naša rešitev. Iskanje razumevanja celotnega problema s pomočjo drugih (kot so strokovnjaki za svetovanje), problema, s katerim smo čisto lahko neseznanjeni, je razumljiv način postopanja. Toda delovanje po priporočilih drugih ne more priklicati občutkov potrditve, ki v nas privrejo na dan le takrat, ko samostojno, na sebi lastne načine doumemo, kaj je vpleteno v posamično situacijo in kaj lahko potemtakem v zvezi z njo storimo.

Ko se spopadamo s problemom, da bi našli pravo rešitev iz brezizhodne situacije, da bi razumeli zakaj in kako smo se mi in naš otrok vanjo ujeli in za kaj v njej sploh gre, investiramo veliko intelektualne in emocionalne energije.

Naši otroci, ki so s svojimi starši ves čas uglašeni, se tega zavedajo in dobijo dobre občutke glede samih sebe, ker se zavedajo, da so vredni tako velike investicije s strani nas, staršev.

Ta indikacija globine naše predanosti njim je pogosto najpomembnejša sestavina, ko jih želimo doseči, s tem pa dosežemo tudi naš cilj: zadovoljujoč in torej uspešen odnos med staršem in otrokom.

[Vir: Bruno Bettelheim, Dovolj dober starš]

« Nazaj