Šah kot metafora za tisto, kar imamo ljudje med seboj?

Objavljeno: 18.07.2012

Na prvi pogled starši potrebujemo nasvete, toda pod drobnogledom postane jasno, da potrebujemo nekaj povsem drugega.

Navkljub banalnosti in preveliki poenostavljenosti šaha kot metafore za človeške odnose, ta metafora vendarle lahko ilustrira dejstvo, da v kompleksnem medsebojnem vplivanju nikoli ne moremo vnaprej načrtovati več kot le nekaj korakov. Vsaka poteza mora biti odvisna od odgovora na predhodno. Tako je zelo pomembno, da korektno ocenimo vselej spremenljivo situacijo kot celoto: ustrezna prva poteza nam lahko v najboljšem primeru nakaže, kaj bi lahko bil pravi odgovor na prvo nasprotno potezo.

Začetnik, ki poskuša v šahu slediti svojim načrtom ne oziraje se na nasprotne poteze partnerja, bo kmalu poražen. In ravno tako bo poražen starš, ki sledi vnaprej določenemu načrtu, osnovanem na prejetih pojasnilih ali danih nasvetih za ravnanje s svojim otrokom.

Starš mora nenehno in fleksibilno prilagajati svoje postopanje otrokovim odgovorom ter vsakič na novo oceniti celotno situacijo glede na njeno razvijanje. V šahu hitro postane očitno, da tiči zmota v vsakem poskusu sledenja lastnemu načrtu, ne da bi nadvse previdno vzeli v razmislek nasprotnikov načrt in vsako njegovo reakcijo na naše lastne poteze. Takšen razmislek glede otrokovih intenc in reakcij je odločilen tudi za starševsko postopanje. Toda otrok pogosto, kadar se zaplete v nesporazum s svojima staršema, skrije svoje resnične občutke, zaradi strahu pred njunimi reakcijami, tako da sta starša pogosto ugnana v kozji rog.

Dober igralec šaha vnaprej premisli število možnih potez in verjetne nasprotne poteze, ampak le zato, ker se je naučil preveriti in na novo oceniti celotno situacijo po vsaki potezi. Starš, ki se je na ta način že naučil preveriti svoj odnos do svojega otroka, komajda potrebuje nasvet; takšen starš bo vedel, kaj storiti, in bo ob vsaki otrokovi akciji in reakciji, nenehno nanovo ocenjeval situacijo.

Tako lahko rečemo, da starš, ki je opremljen za dobro uporabo nasveta glede vzgajanja otroka, nasveta tako rekoč ne potrebuje, medtem ko starš, ki ni zmožen korektno oceniti in na novo ocenjevati celotne situacije, nasveta ne more uporabiti inteligentno in uspešno.

To je razlog, zakaj obstaja potreba po nečem drugem, ne po nasvetu in pojasnitvi: starš namreč potrebuje pomoč pri njegovih poskusih, da bi sam doumel, kaj se dogaja v njegovem otroku.

Če se naučimo, kako lahko sami sebe prestavimo v otrokov um, medtem ko se hkrati trudimo razumeti, kaj motivira nas same, bomo sami od sebe izbrali najboljši način postopanja z otrokom.
 

[Vir: Bruno Bettelheim, Dovolj dober starš]

« Nazaj