Okrogla miza o samomoru

Objavljeno: 12.10.2012

Projekt »Za dobro življenje« je za isto okroglo mizo privabil zanimivo druščino sogovorcev.

Klinična psihologinja s Centra za mentalno zdravje, dr. Onja Grad Tekavčič (ustanoviteljica zaupnega telefona »Klic v duševni stiski« – odprtega od leta 1980, pod okriljem Psihiatrične klinike Ljubljana –, predsednica Slovenskega združenja za preprečevanje samomorov, soavtorica knjige Pogovori z ljudmi v duševni stiski, nacionalna koordinatorka Svetovne zdravstvene organizacije za preprečevanje samomora v Sloveniji) je povedala, de je cilj strokovnjakov, ki sprejemajo klice na številki zaupnega telefona, marsikdaj samo to, da človek preživi do naslednjega jutra – veliko klicev je nočnih. 30 odstotkov klicalcev razmišlja o samomoru. Vsako leto v Sloveniji napravi samomor v povprečju od 600 do 700 ljudi, in kot je dodala Vita Poštuvan (raziskovalka, zaposlena na Inštitutu Andreja Marušiča, na Univerzi na Primorskem), je v Sloveniji najpogostejši način izvedbe ultimativnega dejanja samomor z obešenjem v zasebnosti svojega stanovanja. V Sloveniji se na položaju žalujočega za žrtvijo samomora vsako leto znajde približno 3000 ljudi.

Žalovanje je po besedah dr. Onje Grad Tekavčič naraven odgovor organizma. Po njenem mnenju ne bi smeli nikomur vsiljevati svojih pogledov na slog žalovanja specifične žalujoče osebe; vsak človek ima pravico žalovati na svoj individualen način, ne po vnaprej predpisanem modelu žalovanja. V tej točki razprave se je moderator okrogle mize mag. Tomaž Herga navezal s komentarjem, da so v najrazličnejših kulturah vseh do zdaj dokumentiranih družb poznali rituale žalovanja kot neke vrste vnaprej predvidene – in v tem smislu umetno ustvarjene ali vsiljene – prakse žalovanja, ki imajo svoj smisel ravno zato, ker ne dopuščajo individualnega sloga žalovanja: ritual je določen vnaprej za vsakega člana skupnosti, ki lahko izgubi svojega bližnjega, funkcija rituala pa je, da iz žalovanja specifičnega individuuma napravi kolektivno izkušnjo, ki je stvar celotne skupnosti. Pri ritualizirani – ne individualizirani obliki žalovanja – gre ravno za to, da člani skupnosti zapuščenega individuuma ne le ne pustijo samega z njegovo žalostjo, temveč ga na svojevrsten način potiskajo (silijo) v proces (žalovanja), ki bi se mu človek praviloma najraje izognil; v tem smislu žalovanje ni naraven proces, ki bi se po neki nujnosti sprožil avtomatično, zaradi izkustva izgube bližnjega, ampak je umetno sprožen proces s strani tistih, ki ne žalujejo. Nevarnost namreč tiči ravno v tem, da proces žalovanja izostane, kar tako rekoč brez izjeme vodi v depresijo in melanholijo. Poleg te umetne narave žalovanja, ki jo najhitreje prepoznamo ravno v izumetničenosti ali vsiljenosti oziroma vnaprejšnji predpisanosti ritualnih gest in procedur, je pomembna funkcija članov skupnosti, ki ne žalujejo, ravno v tem, da s svojo vključitvijo prizadetega v vnaprej predpisane procedure rituala žalujočemu sporočajo, da je njegova izguba registrirana, s čimer mu hkrati sporočajo dvoje: najprej to, da na njem prepoznavajo znake nekoga, ki potrebuje proces žalovanja, če hoče, da bo ostal zares živ, potem pa tudi to, da je njegova izkušnja po izgubi dejansko izkušnja žalovanja, ne pa na primer izkušnja depresije, bolezni ali melanholije. Žalujoči ne more vedeti, ali je njegova izkušnja avtentično žalovanje ali ne, dokler njegova izkušnja ni registrirana in odobrena – to dvoje pa omogoča ravno vnaprej predpisani model oziroma ritual žalovanja. Glede ideje, da mora biti slog žalovanja individualen, velja poudariti, da gre za relativno novo idejo, za fenomen, ki ga zgodovinarji in sociologi opažajo od konca prve svetovne vojne: v tej vojni je bilo mobiliziranih približno 70 milijonov ljudi; približno 10 milijonov je bilo ubitih; približno toliko je bilo pogrešanih; skratka: z raznoraznih bojišč prve svetovne vojne se nikoli več ni vrnilo približno 20 milijonov ljudi; to med drugim pomeni, da skorajda ni bilo družine, v kateri ne bi bilo vsaj enega človeka, ki je potreboval žalovanje in ljudi, ki bi v njem sprožili proces žalovanja. Drugače povedano: neposredno po prvi svetovni vojni skorajda ni bilo človeka, ki ne bi potreboval žalovanja in ljudi, ki bi z njegovo vključitvijo v kolektivne ritualne prakse v njem sprožili proces žalovanja. Neprizadetih ljudi, ki bi se rituala udeležili zato, da bi v specifičnem individuumu sprožili proces žalovanja, tako rekoč ni bilo, saj so bili skoraj vsi na poziciji tega specifičnega individuuma, ki potrebuje žalovanje. Ljudje so bili prisiljeni žalovati individualno, brez vključitve v vnaprej predvidene ritualne prakse, ki bi jim omogočile izkusiti ne le opore v drugem človeku, temveč tudi, da je to, kar se jim dogaja, avtentična izkušnja žalovanja, ne pa morebitno drsenje v depresijo, melanholijo ali bolezensko stanje. Žalovanje je na delu le, če je vključeno v ritual, katerega funkcija je, da neprizadete ljudi z žalujočim zbliža na način, ki le-tega prepriča, da je njegova izguba registrirana, njegovo žalovanje pa odobreno – šele pod temi pogoji dobi proces po izgubi ljubljene osebe status avtentičnega žalovanja. Ko je ta ključna funkcija ritualov žalovanja začela po koncu druge svetovne vojne izgubljati svojo moč, so se začeli individualni slogi žalovanja prikazovati kot najboljši možni načini soočanja z izgubo, ravno pod pretvezo, da je individuum z izbiro sebi lastnega sloga, ki mu ga ne vsili ritual, svobodnejši. Morda je pri izbiri individualnega sloga žalovanja res svobodnejši, toda s svobodo se je povečalo tudi tveganje, da namesto avtentičnega žalovanja, dobi izkušnjo globoke depresije, melanholije in celo fizične bolezni. Če poenostavimo, lahko tvegamo trditev, da smo v individualistični družbi v imenu svobodne izbire izgubili vnaprej predvidene in vsiljene ritualne prakse, ki so jamčile za avtentičnost žalovanja ter manjšo možnost padca v globoko depresijo in melanholijo; pridobili pa smo skokovit porast depresivnih in melanholičnih ljudi, hkrati s skokovitim porastom psihoterapevtskih modalitet, ki delujejo tudi v funkciji nekakšnega (vselej prepoznega) nadomestka za ritual žalovanja.

Gost okrogle mize je bil tudi avstralski psiholog in psihoterapevt Tony White (učitelj in supervizor transakcijske analize), ki je omenil tezo iz svoje zadnje knjige Working with suicidal individuals: obstaja možnost, da človek v zgodnjem otroštvu (pred šestim letom življenja) sprejme suicidno odločitev: »If someone has not made the early suicide decision then no matter how depressed they get they will not suicide.« Teza ima pomembne implikacije za psihoterapijo: ne sme nas zaslepiti depresija – lotiti se moramo same odločitve. Tony White poudarja, da depresija ni vzrok samomorilnosti, in da je pomembno razločevati med faktorji, ki so v korelaciji s stopnjo samomorilnosti, in vzroki za samomor (eden od šestih faktorjev, ki jih omenja Tony, so mediji – znano je, da se, kadarkoli mediji poročajo o samomoru, stopnja samomorilnosti zviša, iz česar pa ne velja sklepati, da je medijsko poročanje o samomorih vzrok samomorov, ki se zgodijo neposredno po poročanju). V medijih lahko pogosto zasledimo idejo, da človek napravi samomor, ker je depresiven – ustvarja se vtis, da je depresija vzrok za samomor. Če bi bila depresija vzrok samomorilnosti, pravi Tony White, kako bi bilo potem mogoče pojasniti, da 90-95 odstotkov globoko depresivnih ljudi ne napravi samomora? Tako imenovana »major depression« ali psihotična depresija je lahko celo obrambni mehanizem pred destruktivnim vedenjem, s katerim bi človek lahko storil samomor: v tovrstni depresiji je človek onesposobljen, nima na razpolago minimalne energije za kakršnokoli načrtovanje, vključno z načrtovanjem samomora; zato pride do sposobnosti za samomorilno dejanje šele potem, ko mu z medikamentoznim zdravljenjem »pomagamo«, da se izvleče iz globoke depresije – takšno »izboljšanje« zdravstvenega stanja človeku povrne ravno tisto avtodestruktivno energijo, pred katero ga je varovala depresija – energijo, ki jo potrebuje za načrtovanje in izvedbo samomora. Pri suicini odločitvi gre za to, kot pove Tony White, da se človek odloči, da bo storil samomor kot eno od možnih rešitev situacije, v kateri zaradi prevelikih pritiskov noče več biti – odločitev za samomor je odločitev za razrešitev tovrstne situacije ali vsaj za izhod iz nje. Tony White našteje sedem možnih suicidnih odločitev, prepoznavnih v sedmih tipi izjavljanja: 1 – »če se ne spremeniš, se bom ubil«, 2 – »če bodo šle stvari preveč slabo, se bom ubil«, 3 – »pokazal ti bom …, tudi če me to ubije«, 4 – »pripravil te bom do tega, da me ubiješ«, 5 – »ubil se bom po nesreči«, 6 – »skoraj do smrti sem se pripravljen boriti za tvojo ljubezen« 7 – »ubil se bom, da bi te prizadel«. Tony White omeni tudi t. i. suicidne skrivnosti: 75 odstotkov ljudi, ki napravi samomor, to svojo skrivnost (suicide secret) pred dejanjem samomora nekomu pove. Tony White omenja tudi samomorilno ambivalentnost: v osebnosti človeka, ki poskuša napraviti samomor, obstajata dva dela, ki si nasprotujeta – t. i. svobodni otrok, ki zastopa izkušnjo »jaz hočem živeti«, in drugi del osebnosti, t. i. »adaptivni otrok«, ki zastopa izkušnjo »jaz hočem umreti«. Osebnost je kot nekakšna tehtnica, ki negotovo niha med tema dvema ego-stanjema, to nihanje pa je prepoznavno v nenavadnih načinih, kako se ljudje pogosto lotevajo izvedbe samomora: pogosto izvedejo samomorilno dejanje tako, da jim spodleti, zaradi česar je v očeh drugih videti, da so zgolj poskušali pritegniti pozornost nase. Tony White ugovarja, da temu nikakor ni nujno tako, saj je razcep na del osebnosti, ki hoče umreti, in del osebnosti, ki hoče živeti avtentičen: medtem ko se samomorilni del iskreno trudi napraviti samomor, se radoživi del osebnosti iskreno trudi sabotirati dejanje samomora – torej ne gre za poskuse, kako bi človek na obupen način poskušal pritegniti pozornost drugih, ampak za notranjo bitko, agonijo, ki je povsem avtentična tako v poskusih izvedbe samomora, kot tudi v poskusih sabotiranja te izvedbe.

Psihoterapevt ter sociolog Martin Bertok (učitelj in supervizor transakcijske analize) razmišlja takole: »S kakšno pravico se humanistični psihoterapevt postavi na stran tistega dela osebnosti pri klientu, ki želi (pre)živeti? Klient namreč lahko v suicidalni tendenci prepoznava razrešitev svojih težav in zapletenosti svojega eksistencialnega položaja. Ko ga podpre v opciji za življenje, ali mu ne odreka pravice, da sam ultimativno odloča o svoji eksistenci? Če naj bo terapevtski odnos zdravilen za klienta, mora terapevtu v njem uspeti na sprejemljiv način prenesti njegovo osebno sporočilo – »želim, da ostaneš živ« – in hkrati prepustiti pravico, da o tem odloča sam. Psihološko funkcijo suicidalnega izbora klienta lahko razumemo kot nevrotični obrambni mehanizem, kadar ta zanika svoj osebnostni potencial, da osmisli svoj obstoj in vzpostavi zanj-o zadovoljivo relacijo s soljudmi in svetom. S sklenitvijo antisuicidalneg pakta psihoterapevt klientu npr. le na svojevrsten način razloži, da so problemi rešljivi, če se odloči za življenje, ne da bi mu dejansko »prepovedal« izbor suicida. Obenem pa ponudi svoj odnos v nadaljnjem tretmanu, dokler ga bo slednji potreboval in hotel. Rodimo se na željo drugih in to intuitivno ali povsem zavestno spoznamo že v otroštvu. Klienti, ki podvomijo v to, da je v ozadju njihovega življenja motivacija staršev, se zdi, da imajo težave osmišljanja svojega obstajanja in s tem transfernih in realnih odnosov z zanj-o pomembnimi drugimi. Otrokovo proučevanje temeljnega odnosa z oskrbovalno avtoriteto – to je praviloma s staršem, pa je polno posebnosti in razlik v psihologiji med odraslo in še odraščajočo osebo, našim klientom, in takšna odnosna situacija (razvojna fiksacija) potrebuje prevajalca za obe strani – psihoterapevta. Eksistencialno-humanistični psihoterapevt tako klientu skozi svoje intervencijsko in strateško delovanje sporoča klientu: »Smeš, zmoreš in vesel sem, da obstajaš, in čeprav je to tvoj najboljši izbor, vem, da lahko izbereš tudi drugače.«

Zaključek. Da bi napravili samomor, ne zadostuje želja, da bi se ubili. Najti moramo sredstva, s katerimi to storimo. Dostop do sredstev je mogoče omejevati na državni ravni, na primer z oblikami pomoči, kot je Zaupni telefon, z zakonskim omejevanjem medijev pri njihovem poročanju o storjenih samomorih; državni programi lahko vključujejo montažo visokih ograj na visokih mostovih in stavbah; vpeljati je mogoče strožjo kontrolo pri predpisovanju medikamentov (v ZDA obstaja relativno visoka stopnja samomorov med zdravniki – kar bi bilo mogoče pojasnjevati tudi z dejstvom, da imajo lahek dostop do medikamentov, ki jih je mogoče uporabiti kot sredstvo za izvedbo samomora; zanimivo: med policisti, ki imajo ravno tako dostop do ubijalskih sredstev, je stopnja samomorilnosti zelo nizka). Kot omejitev samomorilnosti bi lahko delovala tudi nadomestitev usodnega ogljikovega monoksida z naravnim plinom v gospodinjstvih; ravno tako bi lahko delovala inštalacija katalitičnih pretvornikov, ki bi zmanjšali emisije ogljikovega monoksida iz izpušnih cevi avtomobilov (v Veliki Britaniji so v 70. letih 20. stoletja registrirali radikalen upad stopnje samomorilnosti; sprva so ga pojasnjevali kot posledico uvedbe samaritanskih zaupnih telefonskih linij, toda pozneje so začeli domnevati, da je k upadu verjetneje bolj prispevala nadomestitev svetilnega plina v britanskih gospodinjstvih z naravnim plinom). Tovrstne drobne regulacije s strani države lahko v nekaterih primerih, ko človek nenadoma začuti močno željo po samomoru, delujejo preventivno in v kriznih trenutkih nekaterim ljudem preprečijo usodno dejanje. Med tovrstne zakonodajne ukrepe spada tudi zakon, ki določa način pakiranja medikamentov: tabletke v steklenem kozarčku je mogoče pogoltniti vse naenkrat; tabletke, zapakirane v foliji, kjer so ločene druga od druge v izoliranih mehurčkih, včasih komu v manjši meri sugerirajo misel, da bi jih použil preprosto tako, da bi jih v svoje telo vnesel vse naenkrat vnesel, čeprav to seveda nikakor ni nujno. V Franciji, ne pa tudi v Veliki Britaniji, je količina vsakega pakiranja paracetamola zakonsko omejena na 8 gramov – po mnenju nekaterih naj bi bil to eden od razlogov, zakaj so resne poškodbe jeter in število smrti ob jemanju paracetamola manjši v Franciji, če jo primerjamo z Veliko Britanijo. Zakonodaja, ki bi podaljšala rok čakanja med naročilom in nabavo ročnega orožja, bi ravno tako lahko zmanjšala stopnjo samomorov in umorov; v ZDA tovrstna zakonodaja obstaja, vendar ni namenjena zmanjševanju samomorilnosti – določa zgolj čas, ki ga birokracija potrebuje, da preveri, ali ima potencialni kupec ročnega orožja bodisi zločinsko kartoteko bodisi kartoteko mentalnega bolnika. Na internetu najdemo podatke o novem fenomenu, t. i. »net suicide«; obstajajo »suicide help« spletne strani, ki bodo morda ravno tako postale stvar zakonske prepovedi. Na spletu se med seboj povežejo anonimni posamezniki, tujci, ki jim lastna globoka osamljenost preprečuje izvedbo samomorilnega dejanja; ko se na spletu povežejo, vzpostavijo paradoksno družbeno vez – povežejo se, da bi lažje radikalno prekinili z vsakršno možnostjo vzpostavljanja in ohranjanja družbenih vezi; ko se z medsebojnim povezovanjem povlečejo iz globoke osamljenosti, se dokopljejo do občutka, do katerega se v svoji izolirani eksistenci niso mogli dokopati sami, to je do občutka, da je njihova želja po samomoru pri drugih ne le mogoča, ampak tudi registrirana in odobrena; ta občutek deluje kot zadostna motivacija za izvedbo samomorilnega dejanja, ki tako postane kolektivno dejanje oziroma stvar dogovora med popolnimi tujci. Šele ko globoko osamljeni individuum sklene dogovor o samomoru, postane sposoben storiti samomor, čeprav mu pred tem ni primanjkovalo niti energije niti volje niti načrta niti sredstev za izpeljavo usodnega dejanja – manjkal je le simbolni člen, ultimativna družbena vez kot oblika prekinitve z vsemi možnimi družbenimi vezmi.

Okroglo mizo o samomorilnosti in možnih oblikah preventivnih ukrepov so organizirale psihoterapevtke Helena Požun, Jana Šušteršič in Darja Poljanec.

« Nazaj