Od česa bo odvisno otrokovo prihodnje zadovoljstvo?

Objavljeno: 18.07.2012

Od zgodnjih izkustev – a v kakšnem smislu so zgodnja (otroška) izkustva pomembna?

Vsak človek, naj bo odrasel ali otrok, nujno uporablja svoj um tako, da mu uspe prepoznati možnost in dejanskost sprememb, ki vznikajo v naših odnosih, vedênju in osebnostih skozi vse življenje. Toda ko postajamo starejši, postanejo daljnosežne spremembe veliko težje dosegljive, če postaja način, kako vidimo in delamo stvari običajno, z vsakim letom bolj ustaljen; skratka, če postajamo manj fleksibilni.

Spremembe, ki se pojavijo, ko smo starejši, so nagnjene k temu, da zadevajo le omejena področja naših osebnosti in naših življenj.

Pomembnost zgodnjih izkustev tako temelji na dejstvu, da pripravijo prizorišče za vse, kar bo prišlo pozneje, in zgodnejša ko so izkustva, bolj izrazito vplivajo na nas.

Torej ni res, da nas zgodnja izkustva determinirajo tako, da smo pozneje v življenju povsem nemočni za spremembo na bolje. Res je le, da imajo zgodnja izkustva ta privilegij pred poznejšimi, da sestavljajo okvir, znotraj katerega bomo pozneje v življenju sebe lahko določali in spreminjali celo svojo usodo. Poznejša izkustva se umeščajo v okvir zgodnejših, in znotraj tega okvira lahko prinesejo več ali manj sprememb na bolje ali na slabše. Če je okvir krhek in zelo luknjičav, lahko spremembe na bolje hitro poniknejo skozi njega; če je okvir tesen, bo vsaka sprememba na bolje povezana s tesnobo; če je okvir kot nekakšna polprepustna membrana, lahko skozenj poniknejo slabe stvari, znotraj njega pa vzniknejo dobre stvari … Zato vsekakor ne velja obupati.

Nikakor torej ne drži, da nas zgodnja izkustva ustvarijo v celoti, velja pa, da ustvarijo okvir, znotraj katerega se bo celota lahko oblikovala in spreminjala na bolje ali na slabše.

Po behaviorizmu so ta zgodnja izkustva tisto, kar nas v celoti ustvari kot človeška bitja. Toda za psihoanalizo so pomembna iz drugačnih razlogov, ki se nanašajo na vloge, ki jih v naših življenjih odigrata naše nezavedno in naša zavest.

Zavest se razvija počasi in ostaja v nekaterih pogledih vedno podrejena nezavednemu, vsekakor pa vedno zaostaja za njim. Po psihoanalitični teoriji so naše interpretacije večine dogodkov, ki jih doživimo v luči naših zgodnjih izkustev, do konca življenja delo nezavednega. Stvari se vedno zavemo za nazaj, ko smo jih nezavedno že prenašali in obdelovali – interpretirali – v sebi. Zato praviloma ne vemo natančno, zakaj dogodke v življenju interpretiramo natanko tako, kot jih interpretiramo, se pravi, zakaj jih ne interpretiramo popolnoma ali vsaj malo drugače.

Na primer, naše nezavedno je na osnovi načinov, kako interpretiramo naša zgodnja izkustva s svojimi starši, izhodišče našega verjetja, da je svet do nas v osnovi sprejemajoč in odobravajoč ali zavračajoč in obsojajoč. Podaljšek tega verjetja je naše verjetje, da smo dobre ali slabe osebe; vzbuja nam občutek, da smo se ali da se nismo zmožni zanimati za življenje; da smo ali nismo zmožni biti ljubljeni; celo občutek, da bomo zadovoljni ali razočarani. Takšna daljnosežna verjetja so oblikovana na osnovi izjemno nerazločnih občutkov, ki smo jih kljub vsej njihovi nerazločnosti najmočneje izkusili v času, v katerem še nismo mogli razumeti – ker so bile naše zmožnosti razumevanja še premalo razvite – pomena tistega, kar se nam je dogajalo. In ker ta verjetja, ki ne prenehajo dominirati našemu izkušanju, izhajajo iz našega nezavednega, ne vemo, kaj jih je povzročilo in zakaj so za nas tako prepričljiva. Zavedamo se, da smo zadovoljni; zakaj smo zmožni biti zadovoljni v situaciji, v kateri bi bili drugi v temelju nezadovoljni, pa nam ni jasno; prav lahko bi bili namreč popolnoma drugačni, kot drugi, vendar nismo. In zakaj nismo? To nam ne more biti toliko jasno, kot nam je lahko zanimivo. Resnično: sami sebi lahko s časom postajamo vedno bolj zanimivi – in na tem je vsekakor nekaj dobrega, tudi če se zanimamo za slabe vidike nas samih.

Če so Freudove teorije korektne, je jasno, da zgodnje otroško izkustvo ne le vpliva na razvoj samospoštovanja in zaznavanja sebe v razmerju do drugih, ampak tudi določa našo interpretacijo poznejših izkustev in ureja življenjske dogodke v skladu z našimi vnaprejšnjimi predpostavkami.

Torej bi moral otroku vsakdo, ki vpliva na njegovo življenje, poskušati dati pozitiven pogled na samega sebe in na njegov svet.

Otrokova prihodnja zadovoljnost in njegova zmožnost, da uspešno uredi svoje življenje in vzpostavlja odnose z drugimi, bo odvisna o tega.

« Nazaj