Kratka definicija vzgajanja - I.

Objavljeno: 19.07.2012

Kratka definicija vzgajanja:

vzgajanje je način, kako nam ne more biti vseeno za drugega.

Kratka utemeljitev definicije vzgajanja:

ko vzgajamo, smo ZA, ko vzgajamo, nikoli ne nasprotujemo otroku, čeprav smo proti temu, kar je na njegovem početju slabega. Vzgajanje je afirmiranje: v prvi vrsti je način, kako smo ZA nekaj drugega, ne kako smo proti temu, kar je na otrokovem početju slabega.

Seveda: otrok potrebuje meje, potrebuje drugega, ki ga bo omejeval, vendar je s potrebo po omejevanju tako, kot s potrebo po prehranjevanju – nekaj vnašate v telo, nekaj investirate v telo, in če tega ne delate z (dobrim) občutkom, bo telo odreagiralo na načine, ki vam bodo tako grozljivo tuji, da se nanj preprosto ne boste upali zanašati – in ravno za to (ZA-upanje) gre pri potrebi po omejevanju: gre za potrebo po ZA-našanju na drugega. Otrokovo potrebo po omejevanju zadovoljujemo že s tem, da smo zanesljivi: dokler se otrok lahko zanaša na nas, da ga zaradi nečesa slabega (na njegovem početju) ne bomo napadli, je to njegovo zanašanje na nas oziroma na zanesljivost, ki je na naši strani, že postavljanje meja tistemu slabemu (na otrokovem) početju, se pravi tistemu slabemu, na kar se otrok na svoji strani ne more zanašati. Od slabega je z zanesljivostjo mogoče preiti k boljšemu: z zanesljivostjo je torej mogoče omejevati slabosti, z zanesljivostjo je mogoče prehajati od slabšega k boljšemu. Postavljanje meja mora zato biti funkcija otrokovega zanašanja na nas, oziroma funkcija naše zanesljivosti v otrokovih očeh: »Vedno – ZARES VEDNO – se lahko zanesem na svojega starša« – to je sporočilo, ki ga mora otrok dobiti pri vsakem omejevanju, če hočemo z omejevanjem prispevati k njegovemu vzgajanju. Brez te zanesljivosti, ki jo ima starš v očeh otroka vsaj na začetku svojega življenja, omejevanje ni del vzgajanja. Lahko je del česa drugega in drugačnega, kar nima nobene zveze z vzgajanjem.

Drugače povedano: postavljanje mej ni zgolj nasprotovanje temu, kar omejujemo; s postavljanjem mej omogočamo priti v stik s tistim, čemur bo otrok rekel: »JA, jaz sem ZA,« in čemur bomo tudi sami hoteli reči: »JA, jaz sem ZA«.

Še drugače povedano: če pri vzgajanju nismo ZA nekaj, ZA kar je lahko tudi otrok, potem smo zgolj proti temu, kar poskušamo pri otroku omejiti. Še več: nismo zgolj proti temu, kar poskušamo pri otroku omejiti, temveč to omejujemo tako, da nasprotujemo otroku samemu. Namesto da bi otroka vzgajali oziroma mu prihajali naproti, mu nasprotujemo. Vzgajanje otroka nikoli ne vključuje nasprotovanja otroku, zato moramo biti tako zelo previdni, da naše nasprotovanje temu, kar otrok počne, ne preide v nasprotovanje otroku samemu.

Otroka bi vzgajali, če bi medtem, ko bi pri njem omejevali to, proti čemur smo, afirmirali nekaj drugega, ZA kar nas otrok potrebuje, da mu stojimo ob strani, ko počne nekaj, čemur nasprotujemo. Afirmiranje ni preprosto potrjevanje otroka, medtem ko omejujemo tisto njegovo početje, ki mu nasprotujemo. Otrok, ko omejujemo početje, ki mu nasprotujemo, ne potrebuje naše potrditve, ampak občutek, da mu navkljub njegovemu početju – in našemu nasprotovanju temu početju – prihajamo naproti in mu stojimo ob strani ravno tam, kjer dobi priložnost začutiti, da njegovo početje ni dobro – v tej točki, ko začuti ali zasluti nekaj slabega na tem, kar počne, je ključno, da ne začuti nekaj slabega na tem, kar počnemo mi, ko ga omejujemo. Zato nas natanko v tej točki potrebuje, da ga z omejevanjem spravimo v stik z nečim boljšim, kar bi se logično nujno moralo zgoditi pri vsakem avtentičnem omejevanju, saj ima vsaka meja, do katere pridemo, svoj onkraj, s katerim nam omogoča priti v stik. Otrokovo početje torej avtentično omejujemo takrat, ko ne le izražamo nasprotovanje njegovemu početju, in ko se ne le izognemo nasprotovanju otroku samemu, ampak, ko otroku postavljamo mejo tako, da mu pri njegovem početju prihajamo naproti ter mu stojimo ob strani tam, kjer lahko z nami začuti, da je tisto, kar je na njegovem početju slabega, mogoče zamenjati oziroma opustiti za nekaj boljšega, s čimer ga spravlja v stik naše omejevanje.

Obstajajo torej načini, kako lahko nasprotujemo otrokovemu početju in ga omejujemo, ne da bi nasprotovali otroku – in edino tovrstni načini tvorijo vzgajanje kot način, kako nam ni vseeno za otroka. Ko otrok spozna, da njegovemu početju nasprotujemo, oziroma, ko začuti, da je na njegovem početju nekaj slabega, od nas potrebuje dvoje: da ne nasprotujemo njemu, ko ga omejujemo, in da ga z omejevanjem spravimo v stik z nečim boljšim od tega, kar je na njegovem početju slabega, se pravi, da mu pri njegovem početju ne le ne nasprotujemo, temveč mu prihajamo naproti z nečim boljšim, z nečim, kar bo prej ko slej rade volje prepoznal kot boljše in kar bo rade volje zamenjal za tisto, čemur nasprotujemo. Če mu ne pridemo naproti z nečim boljšim, ko nasprotujemo njegovemu početju, ga ne vzgajamo, saj mu ne omogočamo prepoznati, kaj je na njegovem početju slabšega. To je povsem logično: slabosti lastnega početja lahko prepoznamo, če pridemo v stik z nečim boljšim, in vzgojitelj, ki nam kaže slabosti lastnega početja, ne spravlja pa nas v stik z nečim boljšim, preprosto ne vzgaja, saj nas brez izkaza nečesa boljšega ne more prepričati, da je na našem početju nekaj slabega ali slabšega od tega, kar zagovarja on. Dokler nam nihče ne omogoči izkusiti nečesa boljšega od tega, kar izkušamo pri lastnem početju, ne moremo začutiti, kako se našega početja drži nekaj slabega, zato v tej brezčutnosti vztrajamo verujoč, da je to najboljše, kar tu in zdaj sploh lahko izkusimo.

Otroci se zato upravičeno upirajo, četudi brez cilja, dokler jih odrasli omejujejo tako, da jih ne spravljajo v stik z nečim boljšim, na podlagi česar bi izkusili, kako je na njihovem početju dejansko nekaj slabega. Ko otrok prepozna nekaj boljšega od tega, kar pri svojem početju izkuša zdaj, bo svoje početje opustil, da bi bil deležen boljšega. Vsak človek namreč po svoji naravi teži k nekemu dobremu, in to velja tudi za otroka: takoj ko izkusi nekaj boljšega, bo prepoznal tisto, kar je slabše, kot tisto, kar ga ni vredno; nevrednih stvari se oklepa le toliko časa, dokler ne izkusi nečesa boljšega, na podlagi česar prepozna njihovo nevrednost. Da bi to prepoznal, potrebuje drugega, oziroma, potrebuje vzgajanje kot proces izkušanja nečesa boljšega od tega, kar je izkušal do zdaj.

« Nazaj