Ko ne vemo več, kako pristopiti k vzgajanju otroka

Objavljeno: 21.07.2012

"Ko vprašamo za nasvet, a pričakujemo odobravanje"

Iskanje nasveta o vzgajanju otrok ne more biti ravno veselo početje; niti ni nujno razumno početje; nasveta ne iščemo z dobrimi občutki, ampak s slabimi, kajti iskati ga začnemo, ko sami pri sebi ne najdemo načina, kako pristopiti k vzgajanju otroka. Vir svojih slabih občutkov začnemo povezovati z otrokom: če ne bi bilo zaradi njega, nasveta ne bi iskali. Ko najdemo nekoga, ki nam ponuja nasvet, se trudimo in ga poskušamo sprejeti; tudi tovrsten trud ni nujno razumen, in skoraj nemogoče je, da bi nam prinašal veselje, prej velja nasprotno, kot zapiše Bettelheim: ko se trudimo in poskušamo sprejeti nasvet, postanemo plen nezavednega resentimenta: postanemo plen svojevrstne mešanice zamere, sovraštva in prezira, ki se je ne zavedamo. Nočemo se je zavedati, saj jo najtesneje povezujemo z lastnim otrokom, kajti zaradi njega se silimo iskati svetovalca.

Bettelheimovo razmišljanje v nadaljevanju pričujočega besedila je pogumno, brezkompromisno in pošteno, zato mu bomo sledili od črke do črke.

Kot odrasli, ki sami gospodarijo s seboj, imajo starši pogosto občutek, da njihov otrok ne bi smel zaiti v prav to težavo, ali da bi to mučno težavo moral biti nekako zmožen rešiti kar sam od sebe. Če zmorejo drugi otroci, zakaj ne bi tudi naši?

Oziroma – najslabše od vsega –, ali smo mi krivi, če ima naš otrok težave tam, kjer jih drugi nimajo?

Če so to obrisi našega razmišljanja, so tudi naše zle slutnje, zaradi katerih bomo še težje sprejeli nasvet s tisto duhovno umirjenostjo, ki je nujna za razumevanje in korektno uporabo nasveta, s katero ne bomo nikogar pohabljali.

Žal so torej emocije, s katerimi preučujemo nasvet glede načina vzgajanja naših otrok, ponavadi mešane ali negativne. Bojimo se, da bi lahko odkrili, da smo že storili nekaj tako narobe, da ne moremo več ničesar popraviti; ali da bi z ravnanjem, ki nam je bilo svetovano, nasprotovali svojim lastnim prepričanjem ali ustaljenim načinom ravnanja s stvarmi; ali da bi težko upravljali s seboj, če bi se držali nasveta; ali da bo otrok postal naš nasprotnik, če bomo delovali, kot nam je bilo svetovano. Zavestno, ali še bolj verjetno podzavestno, nas lahko tudi skrbi, da bomo znotraj družine ustvarili konflikte, če bomo delovali v skladu s tistim, kar nam je bilo povedano v knjigi, ali da bomo s tem sprožili kritiko na svoj račun s strani zakonskega partnerja ali otrokovih starih staršev. Tako se naša ambivalentnost glede nasveta, ki ni v celoti prepričljiv ali je videti težaven z vidika uporabe, pomeša z našimi zlemi slutnjami glede drugih, ki so lahko do nas kritični, če nasvetu sledimo.

Starši, ki se odločijo posvetovati s knjigami o vzgajanju otrok, so nedvomno že pomislili na nekatere možne rešitve svojega trenutnega problema. Celo starši, ki naglas razglašajo, da »preprosto ne vedo, kaj storiti«, so pred tem preizkusili mnoge stvari in pomislili tudi na več drugih. Še posebej, ko gre za zadeve, ki niso majhnega pomena – nočne more, navajanje na čistočo, majhne tatvine – smo premlevali, kaj bi lahko bil najboljši način za kosanje z njimi, slišali pa smo tudi mnenja drugih.

Spomnimo se lahko tudi, kako so se teh zadev lotevali naši starši, ko smo bili mi otroci, in vemo, katere od njihovih metod so nam bile všeč in katerih nismo marali. Toda ne glede na to, ali smo odobravali delovanje naših staršev v določenih situacijah, je njihova metoda na nas pustila globok in trajen vtis, nenehno je obkrožena z avro starševske avtoritete, neodvisno od tega, ali način njihovega delovanja utelešamo ali sovražimo. Kakorkoli, naša reakcija na nasvet iz knjige bo začinjena z ostanki naših preteklih izkušenj – s »predzgodovino« našega sedanjega odnosa do aktualnega problema.

Obstaja le nekaj načinov, ki bodo dobrodejni za našega otroka, četudi vemo, da za vsako situacijo obstaja mnogo načinov, kako se je mogoče z njo spoprijeti; zato je jasno, da velja k priporočilom pristopati v tihem upanju, da se bodo uskladili z našimi preteklimi poskusi delovanja, ali s tistimi, ki smo jih že imeli v mislih. Eno in drugo, zadovoljstvo ob usklajenosti in razočaranje ob neusklajenosti, je veliko. Pogosto je tako, da naša osuplost, če so naše lastne ideje postavljene pod vprašaj, resno zmoti našo zmožnost, s katero bi nasvet izvedli na najinteligentnejši način; zgodi se celo, da si podzavestno želimo biti poraženi, da bi svoje sovraštvo stresli na »strokovnjaka«. Temu je tako zato, ker smo dejansko zainteresirani, da bi sami sebe prepričali, da smo imeli že od vsega začetka prav – da le mi, starši vemo, kaj deluje in kaj ne deluje pri našem otroku.

Dejansko se večina nasvetov v zvezi z vzgajanjem otrok išče v upanju, da bodo potrdili naša predhodna prepričanja. Če je starš želel postopati na določen način, a je postal negotov zaradi nasprotnih mnenj sosedov, prijateljev ali sorodnikov, potem mu je v veliko tolažbo, če ugotovi, da se njegove ideje ujemajo s strokovnjakovimi. C. C. Colton (v The Lacon) pravi: »Vprašamo za nasvet, vendar pričakujemo odobravanje.« To je še zlasti res takrat, ko so naše emocije močno vpletene, kot so v vseh zadevah, povezanih z našim otrokom.

Starši, ki so sami do sebe odkriti, opazijo, da za vsak najmanjši nasvet iz časopisa ali knjige, ki ga sprejmejo in izvedejo, obstaja kar nekaj nasprotnih idej, ki jih zavračajo. V to se lahko prepričamo zlahka, če si le vzamemo čas in opazujemo, kako starši izbirajo s knjižnih polic knjige o vzgajanju otrok. Medtem ko so vse knjige o vzgajanju otrok napisane izpod peres tako imenovanih »strokovnjakov«, so ti avtorji sprejeti kot strokovnjaki le s strani nekaterih, ne pa tudi drugih.

V resnici je edino oseba, ki je intimno seznanjena s tistim, kar imata med seboj posamičen starš in posamičen otrok, lahko strokovnjak za njiju, medtem ko obstajajo strokovnjaki za otroke in za razvoj otrok nasploh.

Vse, kar lahko stori starš, ki išče nasvet, je to, da v množici knjig izbere eno, v kateri najde trditve, ki so zanj prepričljive zato, ker se skladajo z njegovimi idejami, pri tem pa lahko upa, da bo takšen tudi ostali del knjige. Kaj drugega bi mu še lahko preostalo?

Za razširitev obzorij v zvezi z zadevami, v katere nismo osebno vpleteni, zlahka beremo avtorje, katerih mnenja lahko nasprotujejo našim lastnim, toda ko je vpleten tudi naš otrok, se radi posvetujemo z nekom, ki na stvari gleda približno tako, kot nanje gledamo sami.

Celo nasvetu, ki se odlikuje po svoji prepričljivosti, ni vedno mogoče slediti zlahka, če vsebuje nekatere neudobnosti. To velja ne le za nasvet, ki ga dobimo od drugih, ampak tudi za nasvet, ki si ga damo sami, ali za tistega, ki bi mu bilo objektivno mogoče slediti relativno preprosto. Na primer vsaka knjiga, v kateri je zadeva omenjena, svetuje, da substance, ki so lahko nevarne, umaknemo izven dosega otrok. Kljub temu so v bolnišnice vsakodnevno privedeni otroci, ki so pogoltnili tovrstne substance.

Mi vsi imamo močno nagnjenje, da delujemo tako kot Mary Wortley Montagu, ki je v pismu grofici Mara napisala:

»Sama sebi dam občasno občudovanja vreden nasvet, vendar ga nisem sposobna sprejeti«.

[Vir: Bruno Bettelheim, Dovolj dober starš]

« Nazaj