Kljubovalno najstniško dekle

Objavljeno: 20.10.2012

Najstniško dekle in njena mati sta se zapletli v prepir, ki se je stopnjevito razvnemal, končal pa se je tako, da je dekle preklelo svojo mater, ki je bila tako globoko prizadeta, da se slabih občutkov ni mogla otresti še nekaj dni potem. Spraševala se je, zakaj jo je prepir tako močno prizadel. Navsezadnje, naj je bila situacija še tako slaba, se ni zgodilo prvič, da se je silovit prepir končal na podoben način; a to je še nikoli prej ni prizadelo s tolikšno močjo. Končno se ji je posvetilo, da je ta spor v njej nekako priklical enega od zelo redkih trenutkov – davno pozabljenih trenutkov, ko je sama preklela svoja lastna starša, ko sta jo brezobzirno grajala zaradi njenega kajenja. Na svoje veliko začudenje se je spomnila, da je v tistem času, kakor tudi v podobnih situacijah, hotela s preklinjanjem prizadeti svoja starša zato, ker so bili zelo prizadeti njeni občutki, vendar ni verjela, da ji je to tudi uspelo. Prepričana je bila, da svojima staršema ni dovolj pomenila, da zanju ni bila dovolj pomembna in da jih zato ni mogla zares prizadeti z nobenim svojim dejanjem. Šele zdaj, ko je bila več dni globoko ranjena, ker jo je preklela njena hči, je dojela, kako globoko sta morala biti prizadeta njena starša, ko ju je preklela sama.

Ko si je v spomin priklicala te dogodke, je dojela, kako je svojima staršema storila krivico, ko jima je pripisala neobčutljivost za njene jezne izbruhe in ko je verjela, da je njun namen le to, da imata svoj prav ne glede na njene občutke. Toda za njen odnos do svoje hčere je bilo zdaj še bolj pomembno, da je dojela, kako strahovito ranjeno je moralo biti dekle, če je prišlo do takšnega izbruha. Svoje lastne prizadete občutke je nemudoma zavrgla, ko je postala zmožna sočutja do svoje hčere, katere razočaranost nad svojo materjo je v njej sprožila izbruh, v katerem jo je preklela na podoben način, kot takrat, ko je bila sama globoko razočarana nad svojima staršema, ki sta v njenih očeh storila veliko preveč dima okoli njenega kljubovanja s skrivnim kajenjem.

Ko smo torej zmožni priklicati v spomin svoj lastni emocionalni nemir in ceno, ki jo je ta izterjal od nas v podobnih situacijah – ne glede na to, kako odprto kljubovalni ali otopeli smo si drznili biti –, se naše muke razpršijo, nadomesti pa jih sočutje za otrokovo notranjo bolečino, ki jo poskuša skrivati pred nami (in mogoče tudi pred seboj) z uprizarjanjem samozadostnosti ali superiornosti. Naši spomini na svoje otroštvo nas naredijo potrpežljive in razumevajoče; in ko dojamemo, da otrok zdaj navkljub svojemu kljubovanju trpi tako, kot smo mi trpeli takrat, se naša ljubezen do otroka, v katerem zdaj prepoznavamo sebe iz mladosti, vrne sama od sebe. A da bi se to zgodilo, moramo takšne izkušnje podoživeti v duhu; dokler o njih zgolj beremo, jih ne moremo nanovo ustvariti, zato ker so specifičnosti naše lastne izkušnje tisto, kar jo ponovno dovolj oživi, da ni zgolj shranjena v spominu, temveč tudi podoživeta z občutkom.

Tudi če je starš v takšni situaciji, v kateri je na primer preklet s strani svojega otroka, zmožen slediti zunanjemu nasvetu, da naj v težavnih trenutkih ohranja mirno kri – in nekateri starši so zmožni potrebne samokontrole, ki jo to zahteva –, starševo vedênje na ta način postane izumetničeno, celo mehanično, saj ni naravna posledica starševih notranjih občutkov. Tako v otrokovih očeh ne postane bolj human, ampak manj human.

Težko se je spomniti, še težje pa je delovati v skladu z nasvetom, naj se do svojega otroka vedêmo ljubeče v trenutkih, ko je natanko naša ljubezen do njega tisto, zaradi česar nas njegovo vedênje tako skrbi.

Ravno zato, ker svoje otroke tako ljubimo, smo tudi tako ranljivi – globlja ko je naša ljubezen do njih, bolj globoko ranljivi so naši občutki in bolj je lahko naše emocionalno ravnovesje, od katerega je odvisna naša zmožnost, da ostanemo potrpežljivi in razumevajoči, vrženo s tečajev. Če bi bili do svojih otrok bolj indiferentni, slednji ne bi imeli moči, s katero povzročijo, da nam zavre kri.

[Vir: Bruno Bettelheim, Dovolj dober starš]

« Nazaj