Kajti tam, kjer je volja je tudi pot?

Objavljeno: 16.07.2012

In če si vbijem v glavo cilj, da hočem odgrizniti košček Afrike, potem bom z dovolj truda to tudi dosegel?

Zakaj mnogi ljudje verjamejo, da se morajo pri vzgoji otrok zanašati na strokovnjake, da bi dosegli svoje cilje?

Kot smo na tej spletni strani že povedali, je videti, da so mnogi ljudje nagnjeni k verjetju, da se časi hitro spreminjajo in da raziskovanja nenehno prinašajo novo vednost, tako da imajo občutek, da se morajo zanašati na strokovnjake.

To zavzetost, da bi prišli do »strokovnega« nasveta, je mogoče najbolje razumeti v kontekstu verjetja, da ne obstajajo nikakršne meje za dosežke človeka, dokler se ta dovolj trudi in se poskuša nanašati na »znanstvene« postopke.

Resnično? Ne obstajajo nikakršne meje za dosežke človeka? Če bi bilo to res, potem bi lahko razmišljal takole: ko si v glavo vbijem, da hočem odgrizniti košček Afrike – to bi bil dosežek brez primere – mi bo to tudi uspelo, če se bom dovolj potrudil? Ali nekoliko drugače formulirano: če si v glavo vbijem cilj, da bom čez deset let milijonar (v evrih), bom ta cilj tudi dosegel, če se bom le dovolj potrudil? Del tega truda naj bi bila nujno tudi moja zavzetost, da bi prišel do strokovnega nasveta, kako obogateti? In kdo je strokovnjak za bogatenje? Ubogi profesor ekonomije, ki na svojem računu nima niti enega samega milijona evrov; ali morda njegov bivši študent, ki se preživlja s pisanjem časopisnih kolumn in dajanjem nasvetov, katerih bistvo bi lahko povzel v frazo »tam, kjer je volja, je tudi pot«?

In kako je z znanostjo, ali mi lahko ona pokaže pot do vsakega cilja?

Zanašanje na znanost kot vir napredka je zasedlo mesto starejšega zaupanja v modrost, inherentno tradiciji.

Na področju človeške psihologije je to verjetje, da je z uporabo pravih znanstvenih metod mogoče vse, našlo svoj najčistejši in najekstremnejši izraz v načelih behaviorizma, kot ga je izvorno formuliral J. B. Watson. On je učil, da je v odvisnosti od pogojevanja, ki mu je otrok podvržen v svojih zgodnjih letih, otroka mogoče spreobrniti v kateregakoli od radikalno različnih tipov osebe; torej, v odvisnosti od otrokovega okolja in njegovega vpliva nanj, lahko otrok postane genij ali malopridnež ali karkoli drugega. Lahko postane tudi milijonar ali vsaj zelo plemenit človek, če si starša to dovolj vbijeta v glavo – zakaj pa ne? Saj je z zanašanjem na znanstvene postopke mogoče otrokovo osebnost preoblikovati v dobesedno karkoli, tako kot je na nepopisan list papirja mogoče napisati dobesedno karkoli.

Glede na Watsonovo čudno doktrino otrokov um in njegova osebnost oblikujeta tabulo raso, nepopisan list papirja na katero lahko starši, učitelji ali psihologi neizbrisno vgravirajo, karkoli hočejo.

Ni mogoče zlahka pojasniti, zakaj je ta teorija o človeku, ki ga je mogoče do popolnosti manipulirati, bila in še vedno je tako široko sprejeta, čeprav starši njenih podrobnosti ponavadi ne dojamejo.

Dejansko vsako izkustvo, ki ga ima starš, kaže, da se odgovori otrok od trenutka njihovega rojstva razlikujejo in da imajo celo v najzgodnejših obdobjih sebi lastne duhove, ki jih pogosto zatrjujejo celo proti njihovim staršem, četudi je to njihovo nasprotovanje še tako zlahka zavrženo na neki zgodnji stopnji njihovega razvoja.

Nekaterim ljudem se zdi behavioristična doktrina sprejemljiva, ker velja oboje, namreč da je otrokovo življenje popolnoma nov začetek, za katerega je vsak tip prihodnosti realna možnost, in ker je za doseganje želenih ciljev nujen zelo skrben in premišljen trening.

Danes se le še najbolj zakrknjeni behavioristi oklepajo pretirane trditve, da je vsak želeni rezultat mogoče doseči s treningom, le da dajejo danes spreminjanju in pogojevanju vedênja bolj »znanstvena« imena. A le malo se je spremenilo glede razširjenega in v osnovi behaviorističnega prepričanja, da je otrokova usoda v poznejšem življenju v celoti odvisna od načina, kako je bil vzgajan v detinstvu. Ne da bi zavestno dojeli, mnogi ljudje prevzamejo in na svojih bližnjih uporabljajo teorijo, ki izhaja iz preučevanja pogojnih refleksov Pavlovih psov in Skinnerjevih golobov; v glavnem se ne zavedajo, da so bile te reakcije proizvedene in proučevane na laboratorijskih živalih, ki so bile trenirane za tekanje po blodnjakih, zaradi česar so postale – in to je bil rezultat takšnega pogojevanja – nezmožne za samostojno preživetje v njihovih naravnih okoljih; to pomeni, da so jih prisilili živeti v stanju, ki bi ga pri človeku lahko opisali kot dobesedno neprilagodljivo in nevrotično, nezmožno spontano, na sebi lastne načine odgovarjati na situacije, in zmožno delovati le glede na to, kako je bilo »pogojevano«.

Behaviorizem je v ZDA postal dominantna psihološka šola tekom druge četrtine 20. stoletja, ko so bili tradicionalni načini vzgajanja otrok zavrnjeni v prid novega in bolj znanstvenega pristopa, za katerega je bilo videti, da ga zahteva naraščajoča kompleksnost življenja. Od takrat dalje je ostal prevladujoča ameriška psihološka doktrina, celo v tolikšni meri, da se večina ljudi niti ne zaveda, da je »behaviorizem« ime za nekaj, kar oni verjamejo.

To običajno odobreno, nepreverjeno in torej nekritično sprejemanje behaviorizma je antitetično glede na principe zelo drugačnih in mnogo bolj veljavnih znanstvenih teorij: evolucije in genetike. Obe kažeta, s precej nespornimi dokazi, da s človeškim bitjem nikakor ni mogoče popolnoma manipulirati; otrokov um ob rojstvu nikakor ni tabula rasa – nasprotno, sama njegova narava strogo omejuje njegove možnosti za poznejša osebnostna razvijanja.

Genetika demonstrira, da je veliko tistega, kar bo oseba postala, determinirano ob njegovem spočetju s partikularno mešanico genov, ki jih prispevata starša. Ta mešanica je drugačna od osebe do osebe (z edino izjemo identičnih dvojčkov, ki imajo enake genske lastnosti). Skozi naše gene podedujemo tudi rezultate zelo dolgega procesa človeške evolucije.

Tako genetske lastnosti kot evolucijski proces omejujeta spremembe, ki jih je v individuumu mogoče ustvariti z vzgojo ali z drugimi življenjskimi izkustvi.

Geni torej ne določajo, kaj bo individuum v svojem življenju dosegel ali izkusil, ampak omejujejo spremembe, ki jih je v njem mogoče ustvariti z vzgojo ali z drugimi življenjskimi izkustvi.

Geni nas ne določajo, geni ne determinirajo našega vedenja, ampak nas omejujejo.

Biti določen z nečim ali biti determiniran je nekaj povsem drugega kot biti omejen. Znanost  teh omejitev ne odpravlja, ampak jih prepoznava; strokovni nasveti in znanstveni postopki nam tovrstnih omejitev ne omogočajo prestopati v smeri ciljev, ki jih hočemo doseči.

Torej ni res, da ne obstajajo nikakršne omejitve za dosežke človeka, dokler se ta  dovolj trudi in se poskuša nanašati na "znanstvene" postopke. Ni res, da je človek nepopisan list papirja. Ni res, da je s človekom mogoče neomejeno manipulirati.

« Nazaj