Kaj je najpomembnejše pri vsem, kar delamo z otrokom?

Objavljeno: 15.07.2012

Spoštovanje otrokove edinstvene osebnosti je daleč najpomembnejše z vidika vsega, kar delamo z njim.

Raje kot da otroka sili ali »pogojuje« v smeri cilja, za katerega starš predpostavlja, da je najboljši, bo zavestni in zavzeti starš z občutljivostjo odgovarjal na tisto, kar je za partikularnega otroka v danem trenutku najbolj dobrodejno, in mu tako olajšal postati oseba, ki hoče biti.

Ideja "postani to, kar hočeš biti" je mnogo bolj produktivna od klišeja tipa "bodi to, kar si", kajti slednje je stereotip, ki logično nujno ne vzdrži vode. Človek namreč nikakor ne more biti to, kar je – nujno pa postaja tisto, kar hoče biti. Človek bi lahko bil to, kar je, le če se ne bi razvijal, toda razvoj je nujnost, ki ji je vsak človek brez izjeme podvržen od začetka svojega življenja pa do konca oziroma smrti.

Starš, ki otroku lajša postati to, kar otrok hoče biti, ne bo le prepoznal in dopuščal otrokovih bojev, s katerimi se prebija skozi določene stopnje razvoja, ampak mu bo dajal tudi takšno vrsto podpore, ki mu bo dopuščala najti dobro rešitev za določeno stopnjo razvoja.

Te stopnje vključujejo:

otrokovo odkrivanje samega sebe in svojih korakov v smeri individuacije, ki je tudi pot njegovega ločevanja od matere;

počasno oddaljevanje od življenja v skladu s primitivnim načelom ugodja, ki v njem vzbuja težnjo k poskusom takojšnje zadovoljitve želje ne oziraje se na posledice, k življenju po načelu realnosti, osnovanem na dojetju, da je pogosteje deležen večje dobrobiti, če modificira nekatere svoje želje ali odloži njihovo zadovoljitev, zato da bi bil na dolgi rok deležen pomembnejših prednosti;

pridobitev kontroliranja samega sebe, kot pri navajanju na kahlico;

osnovanje prvih nastavkov individualnosti med ojdipsko stopnjo;

njegovo uskladitev z zahtevami, ki so naslovljene nanj, in ponotranjenje teh zahtev v obliki nadjaza;

njegova adolescenčna razvijanja, skozi katera naj bi bile dosežene relativna zrelost, neodvisnost in edinstvena osebna identiteta.

Otrokova spretnost manevriranja znotraj vsake nove stopnje psihološkega in socialnega razvoja zahteva razumevanje in senzibilno pomoč s strani njegovih staršev, da na njegovi poznejši osebnosti ne bi bilo brazgotin zaradi psiholoških ran.

Starš se ne sme vdati svoji želji, da bi poskušal ustvariti otroka, kakršnega si želi imeti, ampak mora raje pomagati otroku – v času, ki je ugoden za otroka –, da se razvije do konca, v tisto, kar on sam želi biti in kar lahko je, v skladu z načinom, kako ga je obdarila narava, in kot posledica njegove edinstvene življenjske zgodovine.

[Vir: Bruno Bettelheim, Dovolj dober starš]

« Nazaj