Kaj je najpomembnejša naloga starša?

Objavljeno: 28.07.2012

Vsekakor je naloga starša skrb zase, zato si za začetek postavimo naslednje vprašanje.

Na kakšen način se čuti varnega dovolj dober starš?

Občutek starševe varnosti pri ravnanju z otrokom ne more izhajati iz starševe zaverovanosti vase, to je iz samoumevnosti njegovega ravnanja z otrokom ali iz samoumevnosti zanašanja na uporabnost in koristnost nasveta, ki mu je mimogrede prišel pod roko ali pa je zanj drago plačal kakšnega strokovnjaka ali svetovalca s področja vzgoje.

Biti zmožen počutiti se varnega v svoji lastni starševski vlogi in v razmerju do svojega otroka je nekaj, brez česar si ni mogoče zamisliti dovolj dobrega starša. Zato je pomembno tudi naslednje vprašanje.

Kako lahko prepoznamo, ali to zmožnost imamo? (Kajti čisto mogoče je tudi, da je nimamo in da jo bomo morali šele razviti.)

Imamo jo, če medtem, ko smo skrbni v ravnanju in v razmerju do svojega otroka, nismo tesnobni in nimamo občutkov krivde zaradi možnosti, da nismo dovolj dobri starši.

(Dodaten problem seveda nastopi, če nismo zmožni prepoznati ali si priznati, da smo tesnobni in da se nesmiselno obremenjujemo z občutki krivde. Nenavadno je dejstvo, da se človek lahko na prvi pogled obnaša zelo spontano in osvobojeno vsake slabe vesti, obnaša se lahko tako rekoč brezhibno, hkrati pa vse okoli njega, začenši z njegovim lastnim telesom in njegovimi najbližjimi, oddaja znake tesnobe, medtem ko se ovija v krivdo in kopa sredi bazena slabih občutkov.)

Predpostavimo lahko, da je mnogokateri starš zmožen prepoznati lastno tesnobo in občutke krivde. Potem velja, da se čutimo varne – medtem ko smo skrbni v ravnanju in v razmerju do svojega otroka – takrat, ko nismo tesnobni in nimamo občutkov krivde zaradi možnosti, da nismo dovolj dobri starši.

Staršev občutek varnosti glede biti starš bo prej ko slej postal vir otrokovega občutka varnosti glede samega sebe. Zato Bruno Bettelheim v svoji knjigi, ki jo tu prepisujemo, da bi se iz nje kaj naučili, izraža upanje, da se staršem ob branju njegove knjige ne bo vzbudila tesnoba ali krivda, povezana z njihovimi dejanji v razmerju do njihovega otroka, ampak da se jim bo vzbudil občutek: »Točno, to je tisto, kar jaz storim,« ali vsaj: »To je tisto, kar sem hotel storiti!«

»Skratka, upam,« pravi Bettelheim, »da bo knjiga vzbudila občutke, ob katerih se bodo starši počutili manj ogrožene, manj zaskrbljene glede napak, ki bi jih lahko storili.«

Vendar danes, navkljub dejstvu, da je staršev občutek gotovosti glede načina, kako sam pristopa k svojemu otroku, tako pomemben za otrokovo in njegovo lastno dobrobit, premnogi starši, ki so predani svojim otrokom, čutijo, da so njihove odgovornosti včasih preveč zahtevne. Celo najbolj normalni in neizogibni problemi lahko dobijo usodne razsežnosti, ko nekdo verjame, da se o celotni prihodnosti njegovega otroka odloča z načinom pristopa, ki ga starš izbere v določeni situaciji. Zato je zlahka razumljivo, da moderni starši, ki ne verjamejo več, da je človekova usoda v božjih rokah ali da je stvar slepega naključja, hrepenijo po najboljšem možnem vodilu, s katerim bi izvajali odločilne naloge, ki jih vključuje vzgajanje njihovih otrok.

Veliko vprašanje postane: kaj tvori najboljše vodilo?

Ali morajo najboljše vodilo tvoriti strokovnjakovi nasveti glede tega, kaj storiti in česa ne storiti?

Ali ga tvori pomoč, ki jo potrebujejo starši, da bi po svojih najboljših močeh sami prišli do dobrih odločitev glede tega, kako postopati do odločitev, glede katerih bi se počutili dobro?

Nobena knjiga ne more zaobjeti milijonov problemov, ki jih je mogoče všteti v vzgajanje otrok, niti neomejenih variacij, v katerih se manifestirajo.

Za svoje lastno dobro in za dobro svojega otroka mora starš reševati probleme sproti in na sebi lasten način; drugače njegova rešitev ne bo ukrojena niti po njegovi niti po otrokovi meri, niti se ne bo počutil dobro glede nje.

Kar zadeva vodilo, je vse, kar je zares mogoče storiti, v pogovoru, v katerem sugeriramo, tudi z opisovanjem primerov, kako bi starš lahko razmišljal o samem sebi in o svojem otroku v specifični situaciji.

Občutek imam, da je najpomembnejša naloga starša ta, da dobi neki občutek glede vprašanja, koliko neka stvar otroku pomeni, in da na osnovi tega občutka dela na sebi na način, ki bo najbolj v pomoč njemu in otroku.

Najboljši način, kako dobiti ta občutek, je, da se spomnimo, koliko so nekatere zadeve pomenile nam, ko smo bili otroci, ter zakaj in kako bi takrat starši v naših očeh najbolje opravili svoje delo – najbolje za nas in za njih same.

Tako je mogoče ustvarjalno uporabiti lastne življenjske dogodke, ki dobijo nov in globlji pomen, ko jih prikličemo v spomin in jih predelamo v luči naše starševske vloge.

« Nazaj