Ali je vzgajanje otroka res tako zapleteno, kot na primer igra šaha?

Objavljeno: 17.07.2012

V igri šaha so poteze neskončno variirane in zapletene, a celo šah ponuja zgolj zelo poenostavljeno metaforo za zaplete, ki jih imamo ljudje med seboj.

Vsaka igra šaha se začne od začetka in na natanko isti način. Pravila so identična za oba igralca; so nespremenljiva, jasno razumljena, igralca, ki se jih morata natančno držati, pa se z njimi svobodno strinjata. In končno, želeni rezultat in cilj, ki ga dosegata, sta prav tako jasna: šah-mat enega od kraljev.

Nič od tega ne velja za tisto, kar se dogaja med staršem in otrokom. Karkoli se zgodi v tem odnosu, je nasledstvo dolge in zapletene zgodovine. Vsak trenutek ali epizoda se začne drugače od vseh prejšnjih – to ne velja le pod pogojem, da sta starš in otrok drug z drugim že ves čas nevrotično povezana s stereotipnimi reakcijami, zaradi katerih so vnaprej pogubljena vsa naprezanja za doseganje spontanosti in občutkov topline.

Sporazumna pravila ne obstajajo, čeprav starši pogosto poskušajo vsiliti pravila, ki se jim otrok, zaradi svoje šibkosti, ne more upreti. Ampak takšni, vsiljeni sporazumi zgolj ovirajo otrokovo zmožnost, da se spoprime s problemsko situacijo na način, ki je zanj konstruktiven.

To je razlog, zakaj ne želim ponujati določenih  odgovorov, temveč predlagati metode pristopa, ki lahko poživi starševo in otrokovo zmožnost biti spontan in biti zvest sebi v vsem, kar se zgodi med njima; posledično bo to opogumilo otroka v njegovi zmožnosti, da se spoprime z realnostjo na uspešen in sebi lasten način.

Celo če starš ne popusti in pritiska, da mora prevladati njegov pogled na  dani problem in da je treba ubogati njegova pravila, to ne jamči, da bo otrok karkoli od tega sprejel v svojem srcu.

Kar zadeva notranje izkušnje, vsak od njiju, starš in otrok, sledi svojim pravilom, za katera  ponavadi velja, da niso bila nikoli jasno izpostavljena niti sebi niti drugemu. Nadalje, ne le da večina staršev in otrok sledi svojim lastnim pravilom, oboji so zmožni delati to, kar vselej že delajo, namreč, da z lahkoto spreminjajo pravila v procesu medsebojnega vplivanja, ne da bi drug drugega prej opozorili in, ponavadi, ne da bi se sami zavedali, da pravila so spremenili, ali kako so to storili. Ne obstaja jasno razumljen in svobodno sprejet sporazum glede tega, kaj oblikuje želeni rezultat ali odloči o želenem rezultatu v odnosih otrok-starš.

Najostrejša razlika med vzgajanjem otroka in igro šaha pa je tale: resnično življenje ni igra, ampak je smrtno resno.

« Nazaj