Medicinska hipnoza

Medicinska hipnoza je kooperativen postopek, kar pomeni, da ni nekaj, kar hipnotizer stori pacientu. V kooperativnem postopku je ključen dogovor – sklenjen je pakt – o terapevtskem cilju: hipno-terapevt in pacient se dogovorita, kateri cilj bosta poskušala doseči.

Za vsak korak v postopku medicinske hipnoze je potrebna predhodna privolitev pacienta, da je sledeči korak pripravljen in voljan storiti. Vsak korak v smeri terapevtskega cilja je namreč sredstvo doseganja cilja, to sredstvo pa je izključno v lasti pacienta, kar pomeni, da je izbira sredstva v pacientovih, ne v terapevtovih rokah.

Terapevt rokuje le s sugestijami, s katerimi vzpostavlja in vzdržuje pacientovo dovzetnost, da med vsemi možnimi sredstvi doseganja terapevtskega cilja, izbere zase najboljše možno sredstvo. To je nujno neko njegovo lastno izkustvo, njegova lastna zdravilna notranja moč, do katere v navadnem stanju zavesti nima dostopa, medtem ko mu je v hipnotičnem stanju zavesti dostopna brez napora.

(O tovrstnem izkustvu lahko več preberete tukaj.)

Zato je medicinska hipnoza tako dragocena terapevtska metoda: ker izjemno hitro napravi zavest dovzetno za uporabo notranje moči, do katere se zavest sama v svojem navadnem stanju ne more dokopati, če se še tako trudi – velja celo, da se ji uspe do notranje moči dokopati toliko manj, kolikor bolj se trudi. To je tudi razlog, zakaj nasveti, ki vedno pridejo od zunaj, ne delujejo, medtem ko hipnoza nujno deluje, saj je način aktiviranja pacientove notranje moči.

Nekaj izjemno zanimivega je na dejstvu, da je notranja moč dostopna le, če do nje pridemo brez napora. Naloga hipno-terapevta je, da pacientu omogoči prav takšen – nenaporen in nezaveden – dostop do uporabe notranje moči v zdravilne namene.

V medicinski hipnozi pacienta ne le ne moremo, ampak tudi nočemo potiskati v smeri, v kateri mu moralni ali drugi zadržki ne dovolijo iti.

Nikogar ni mogoče hipnotizirati, če noče biti hipnotiziran.

Hipnotiziranega človeka ni mogoče pripraviti do ničesar, česar ne bi hotel storiti tudi v navadnem stanju zavesti.

Govoričenje, da hipnotizer lahko s hipnotizirano osebo manipulira po svoji volji, proti volji hipnotizirane osebe, je to, kar je – govoričenje neizkušenih in nepoučenih ljudi.

Medicinska hipnoza ni odrska hipnoza, saj je za razliko od slednje zavezana etiki, ki ne dopušča prazne zabave oziroma nastopaštva in smešenja človekovega dostojanstva.

Tako kot se pri odvzemu krvi v zdravstvenem domu prepustite korektnemu postopku odvzema krvi in se ne sprašujete, ali vas bo medicinski delavec z injekcijo napadel, tako se tudi v medicinski hipnozi prepustite korektnemu postopanju hipno-terapevta. Pri tem sploh ni nujno, da hipno-terapevtu zaupate, saj lahko z nezaupanjem sproti spremljate vsak korak v postopku in odstopite v trenutku, ko prepoznate kakršnokoli nekorektnost.

Zaupanje v medicinsko hipnozo in v terapevta torej ni predpogoj za uspeh hipnoterapije, celo zaželeno je, da postopek spremljate z nezaupanjem, če to pomeni, da ste »bolj pri stvari«.

Res pa je, da se zaupanje razvije na podlagi dobrodejnih in zdravilnih učinkov uporabe hipnoze.