Vrtci: Težave starša, ki se mora ločiti od svojega otroka

Majhen otrok nima v mislih ničesar takšnega, kar bi ga tolažilo; varnost in tolažba prihajata le s strani njegovih staršev.

Otrokova nezanesljiva varnost ni odvisna – in to on dobro ve – od njegovih zmožnosti, da zavaruje sebe, ampak od dobre volje drugih; izposojena je od staršev. Ko so le-ti videti takšni, kot da niso kos situaciji, otrok izgubi še tisto malo mero varnosti, ki jo ima.

Njegov svet se zruši na mnogo bolj radikalen način, v primerjavi z zrušenjem sveta starša, kateremu so nekateri mehanizmi kosanja s situacijo še vedno na razpolago, četudi je še tako tesnoben, ali pa ima še vedno vsaj majhno upanje, da mu bo na pomoč priskočila družba, tako kot lahko upa, da bodo v primeru požara na pomoč kmalu priskočili gasilci, v primeru potresa pa se bodo hitro začele reševalne akcije itd.

Če sta starša videti, kot da sta zaradi tesnobe zmrznila ali da sta pred njo nemočna, otrok ostane brez vsakega upanja. Zanj so stvari še toliko slabše, ker je njegova ocena realnosti temelji na signalih, ki jih o njej sprejema od svojih staršev. Ko mu ti signali nenadoma razkrijejo, da obstaja razlog za hudo tesnobo, na to ne odgovori z občutki, ki bi bili usklajeni z možno nevarnostjo, ampak z občutki, ki so usklajeni s tesnobo, ki jo zaznava kot nekaj, kar prihaja od staršev. Glede vzrokov za njuno tesnobo praviloma tava v temi ali pa ima o njih le bledo predstavo, kar še prispeva k njegovi nemoči.

Vsaka tesnoba, katere izvora ne poznamo, je mnogo bolj begajoča kot tesnoba, katere izvor nam je znan, kajti poznavanje nevarnosti nam dopušča, da se pripravimo na kosanje z njo, vsaj do določene mere.

Domač, vsakodnevni primer vsega tega izhaja iz težav starša, ki se mora ločiti od svojega otroka, ko ta vstopi v otroški vrtec. Tesnoba ob ločitvi je ena od človekovih najosnovnejših tesnob; v različnih stopnjah smo ji podvrženi čisto vsi. Kot dojenci se bojimo, da nas bo zapustil naš glavni skrbnik, ki je ponavadi naša mati. S tem, kako izkusimo način reagiranja na to tesnobo s strani starša, je v veliki meri določen način, kako bomo pozneje v življenju z njo imeli opravka sami. Kako to deluje in kako je materina tesnoba tista, ki povzroča ali resno poslabša otrokovo tesnobo, lahko zlahka vidimo takrat, ko je otrok prvič priveden v otroški vrtec ali jasli.

Mnogi otroci, če ne večina otrok, se nekoliko obotavljajo glede nove situacije, ki jo predstavlja vrtec, in imajo na začetku nekaj težav zaradi ločevanja sebe od osebe, ki jih je tja pripeljala, ponavadi od svoje matere. Kljub temu nekateri otroci ostanejo v vrtcu brez posebnih težav, drugi pa s kar največjo in podaljšano težavnostjo.

Vse je odvisno od signalov, ki jih otrok prejema od matere; če mu ti signali sporočajo, da je ta situacija zanj varna in zaželena, kmalu zadovoljen uživa v novi izkušnji.

Če po drugi strani otrokova začetna težava, s katero se ločuje od svoje matere, v slednji prikliče odgovore, ki mu sugerirajo, da je tudi ona zaskrbljena glede prihajajočih dogodkov in da ga tudi ona ne želi pustiti, potem je povsem naravno, da se njegovo začetno nelagodje poglobi. Zaradi tega je materina začetna zaskrbljenost videti upravičena, zato se še poveča; otrok joka in se privija k materi, ki postaja bolj in bolj negotova glede tega, ali bo zmožen prenesti situacijo, ali je zanj pravi čas, da gre v jasli ali vrtec.

Tudi ko mu mati odkrito zagotavlja, da je zanj varno, če ostane v vrtcu, se je otrok do tega trenutka že tako prepustil tesnobi, da ne bo reagiral na materine besede, ampak le na njene občutke tesnobe glede ločitve.

Ta proces se ohranja mnogo bolj zaradi materine in ne zaradi otrokove tesnobe. Opravka ima z dejstvom, da mati ve nekaj, česar otrok niti ne sluti: da je ta ločitev le začetek dolgega procesa, ki bo nazadnje pripeljal do točke, ko bo otrok začel živeti samostojno življenje, neodvisno od staršev, potem ko bo napredoval skozi leta šolanja in se na koncu prepustil življenju. Praviloma gre za tesnobno anticipacijo mnogo bolj ostrih prihajajočih ločitev, in to je tisto, kar sproži materino ločitveno tesnobo, ki je v njenem nezavednem prisotna ves čas kot rezultat njenih lastnih infantilnih izkušenj. Ta proces in njegove učinke na druge otroke v razredu lahko ilustriramo z anekdoto, ki jo dolgujem vzgojiteljici triletnikov, čeprav bi se lahko zgodila v kateremkoli vrtcu.

Ta vzgojiteljica je imela izkušnjo, da so težke trenutke ločevanja od svojih mater preživljali le tisti otroci, katerih matere so tudi same preživljale težke trenutke ločevanja od svojih mater.

Mati, ki resnično čuti, da bo vrtec za otroka nekaj dobrega, to sporočilo prenaša s svojim vedênjem. Na otrokov prvi dan v vrtcu ga tam pusti brez velikega obotavljanja, on pa kmalu veselo sodeluje v aktivnostih z vzgojitelji in drugimi otroci. Toda zgodba je ravno nasprotna, če starš v sebi dvomi, ali naj svojega otroka pusti; to sporoča z obotavljanjem, s tem, da odide tako, da se vrne takoj, ko začne otrok dajati prve znake nelagodja ob njenem odhodu. Otrok kmalu začuti, da mati misli, da ni dobro, če odide in ga pusti, zato začne jokati in se obešati nanjo. Takoj ko drugi otroci to opazijo, se v njih začnejo prebujati dvomi glede svojega bivanja v vrtcu, in začnejo jokati za svojimi materami, četudi so se do tega trenutka veselo igrali.

Za to vzgojiteljico je bilo še posebej zanimivo vedênje njenega sina, ki je tudi kazalo na to, kaj se dogaja v tovrstnih situacijah. Nekega dne je neka mati, ko je svojega otroka prvič pripeljala v vrtec, vedno znova začela odhajati, vsakič tako, da se je potem takoj vrnila in objela svojega otroka, ki je z vsako ponovitvijo postajal bolj vznemirjen, medtem ko se je vedno bolj obupno oklepal matere. Videti je bilo, da je čutila, da ga v resnici ni hotela pustiti, njena pričakovanja pa so se ji vsakič, ko je sin ni spustil iz objema, uslužno potrdila. Ko se je otrokovo jokanje povečalo in postalo bolj divje, čeprav je bila ona še vedno prav tam, so se jokajočemu zboru »hočem svojo mamico« pridružili še drugi otroci. V nekem trenutku se jim je pridružil še vzgojiteljičin sin, jokajoč, da hoče svojo mamico, čeprav se je do tistega trenutka veselo igral in ni še nikoli prej izrazil kakršnekoli tesnobe glede zapuščanja matere ob jutranjem vstopu v vrtec, tudi ob dnevih, ko ona ni bila ena od njegovih vzgojiteljic. Tistega dne je bila njegova vzgojiteljica in je stala čisto zraven njega; vedel je, da bo ona ob njem v skupini preživela dan do konca, zato je bila zbegana vpričo njegovega jokanja za njo. Ko mu je pokazala, da je prav tam, je prenehal in bil zmeden; toda le po trenutnem omahovanju je začel jokati še bolj glasno: »Potem hočem mojega očka!«

Ko so otroci opazovali mater, ki se ni mogla ločiti od svojega otroka zaradi njene ločitvene tesnobe, je to tudi v njih sprožilo ločitveno tesnobo. V mukah te tesnobe so postali obupani zaradi odsotnosti svojih mater, kajti odsotnost je izvor in osnovna oblika ločitvene tesnobe. Tudi mali deček, katerega mati je bila čisto zraven njega, se je začel pogrezati v prevladujočo atmosfero ločitvene tesnobe. Ker mu je mati pokazala, da jokanje za mamico nima nobenega smisla, je moral zanj najti neko opravičilo, ki ga je našel v jokanju za svojim očetom (čeprav ga njegov oče ni nikoli pospremil do vrtca, niti ni deček nikoli prej, ko je bil puščen v vrtcu, jokal za njim). Tisto, kar je v dečku sprožilo jok za očetom, ni bila njegova odsotnost, ampak ločitvena tesnoba.

Na žalost v tovrstnih situacijah ne pomaga, če vzgojiteljica mater sooči z njeno nezmožnostjo pustiti otroka, niti če ji poskuša dati vedeti, da njeni odpori pred odhodom od otroka le-temu vse skupaj še bolj otežijo. Mati se lahko poskuša truditi z zavestnim naporom, da bi olajšala trenutek odhoda, toda to ne bo sprostilo njene tesnobe, ki se je do takrat lahko začela izražati na bolj prefinjene načine. Tako dobronamerni nasvet »spusti me« lahko pomaga na površju, toda s tem ko problem pod površjem postane še manj viden, lahko prepreči njegovo razrešitev in ustvari še več resnih problemov na dolgi rok.

Bolje bi bilo, če bi nevoljno mater pripravili do tega, da bi se poskušala spomniti svojega prvega dne v vrtcu, svojih upanj in tesnob, ki so se takrat morebiti pojavile, in vprašanja, od kod so vzniknile. Obujanje spomina na njene tedanje občutke in na tisto, kar ji ne na koncu pomagalo, da je spustila svojo mater, bi ji pomagalo ugotoviti – na njej lasten način –, kako bi lahko to izkušnjo olajšala svojemu otroku. Morda bi tudi doumela, da se ob vstopu njenega otroka v vrtec njegova navezanost nanjo ni pretrgala. Takšno spoznanje, ki bi bilo njeno notranje izkustvo, bi moralo tudi tesnobni materi prinesti dovolj varnosti, da bi ga lahko spustila.

Globlje razumevanje otrokove tesnobe postane možno, ko starš tisto, kar izkuša, uporabi kot zanesljivo pot za odkrivanje načina, kako se je kot otrok sam počutil v podobnih situacijah. Takšno sočutje mu dopušča razumeti izvore svoje lastne vpletenosti v otrokov odnos do vrtca. Tako je v takšni situaciji najkoristnejši tisti postopek, ki pomaga staršu v spomin priklicati njegove lastne otroške tesnobe. Če bo to storil, bo razumel vlogo, ki so jo te tesnobe odigrale v ločitvenih tesnobah med njim in njegovim otrokom. Toda praviloma lahko starš to odkrije šele potem, ko je že doumel pravo naravo tesnob, ki jih trpi njegov otrok (ki nimajo skoraj nobenega opravka z možnim dogajanjem v vrtcu, ampak le s strahom pred izgubo svoje matere).

Detajli, ki so v vedênju vsakega otroka edinstveni, ponujajo najboljše namige glede vzrokov njegovega vedênja; ob takšnih namigih (kot je dečkov premik od jokanja za svojo mamico k jokanju za svojim očkom), če jih lahko odkrijemo, bomo zmožni ceniti tisto, kar se je v resnici zgodilo.

Ne glede na to, ali se starš in otrok resnično zmoreta dokopati do najglobljih virov njunih medsebojnih tesnob, je dejstvo, da starš preišče lastno preteklost, da bi razumel svojega otroka, in da otrok čuti, da njegov starš to stori zato, da bi mu pomagal, tisto, kar otroku in staršu prinese veliko več medsebojne bližine, ko se spopadata s situacijo. Zato trdim, da sta starš in otrok oboje – problem in rešitev.

Strokovni nasvet staršu ne bo v pomoč, če nima ustreznih notranjih izkušenj; takšen nasvet mu lahko celo prepreči, da bi se lotil naporne naloge odkrivanja vzrokov otrokovih težav in procesa odkrivanja dejstev o svojem lastnem življenju in bíti, odkrivanja, ki njega pripelje toliko bliže otroku, slednjega pa toliko bliže njemu samemu.

Prava notranja izkušnja bo po drugi strani razkrila, kako površen in neoseben je celo najboljši nasvet, ko je uporabljen v kompleksni situaciji, katere vzrok so zelo osebni občutki – v situaciji, katere kompleksnost se lahko še poveča, če jo pretresejo novi osebni občutki. Zato želim še enkrat poudariti, da v tej knjigi ne želim ponuditi »strokovnega nasveta«, ampak spodbuditi bralca k raziskovanju njegovih lastnih občutkov, ki so vpleteni v zadeve vzgajanja otrok.

[Vir: Bruno Bettelheim, Dovolj dober starš]