Umetniki: Različne globine transa - različna izkustva

Reči umetniku, naj gre v trans,

je nekako tako, kot če bi rekli filozofu, naj filozofira,
ali znanstveniku, naj formulira stanja stvari.

Odveč je reči filozofu, naj ustvarja pojme, ker za to »itak« izkoristi vsak najmanjši brezdelni trenutek.
Odveč je reči teoretskemu matematiku, naj teoretizira, ker za to »itak« izkoristi vsak najmanjši trenutek brezdelja.

Kam gre umetnica s svojim inštrumentom, če ne v trans?

Najprej ona prinese »kitaro-violino-klavir-glasilke-telo …«,
med ljudi
Potem »kitara-violina-klavir-glasilke-telo …« odnese njo
v trans.

Iti v trans pomeni natanko toliko, kot od-potovati z inštrumentom

s čopičem ali barvo, z glasilkami, glasom ali zvokom, z gibom ali negibnostjo telesa, fotografije, filma, besede … 

Reči umetniku, naj gre v trans, je torej popolnoma odveč.

Ker je trans sama umetnost umetniškega ustvarjanja.

Opazovati umetnika, kako od-potuje, odhaja v trans in uživa v transu …
To nam je lahko v največji užitek.

Opazovati,
kako postaja otrok svojega inštrumenta
kako se s poglabljanjem transa njegova ustvarjalnost osvobaja poslednjih spon.

Vprašati umetnika, ali želi poglobiti svoj trans …

... da bi ustvaril nekaj, česar sicer ne bi mogel ...

nekaj novega

kako globoko želiš iti?

To je nekaj povsem drugega.
To nam ni odveč.
To.

A kdo bi to želel?

Igranje kitare s paraliziranimi prsti in desno nogo.