Starši: Neujemanje med splošnostjo nasveta in edinstvenostjo individuuma

Podzavestno smo sumničavi do nasveta o vzgajanju otroka, tudi ko nasvet iščemo. Globoko v sebi precej dobro vemo, da ima problem, glede katerega iščemo nasvet, kar dolgo zgodovino; ni se pojavil od nikoder, v njegovo vsebino pa je vključenega veliko tistega, kar je edinstveno za vanj vpletena starša in otroka. Četudi imata situacija in vanjo vpleteno vedênje skupne poteze s situacijo, ki jo opisuje avtor, in tudi če je problem, s katerim se soočamo, obči, je vsak od nas edinstven individuum. Zato ne more noben avtor knjige, napisane za starše nasploh, vedeti in upoštevati vseh specifičnih dejavnikov, ki so vključeni v našo težavno situacijo. Lahko smo hitro pripravljeni verjeti, da je mogoče dani nasvet uporabiti v večini podobnih situacij, vendar se počutimo nelagodno, ker ne moremo biti gotovi, da je primeren za našo situacijo. Vemo tudi, da tisti, ki daje nasvet, ničesar ne tvega v primeru, če se naš poskus, da bi mu sledili, izjalovi, medtem ko se lahko zgodi, da bomo morali mi in naš otrok nositi posledice neizmerne bridkosti, če bomo svetovano izvedli na napačen način ali če sta nasvet oziroma naše razumevanje nasveta nepopolna.

Tudi tu je primerjava s sledenjem pravil za sestavljanje naprave lahko prikladna. Če se navodila, medtem ko jim poskušamo slediti, izkažejo za zavajajoča, nerazumljiva ali nepomembna, ali če nas dejansko speljejo s poti, jih lahko vržemo stran ali pa se z njimi ne strinjamo in si pridobimo boljša navodila; potem nismo na slabšem kot prej. Toda ko imamo opravka z otrokom, je veliko težje razveljaviti škodo, ki je posledica slabega občutka za pravi čas, nejasnega ali slabo razumljenega nasveta ali nasveta, ki popolnoma zgreši bistvo. Vemo, da so se od tistega trenutka, ko smo začeli slediti navodilom, med nami in našim otrokom zgodile stvari, zaradi katerih je izhodiščna situacija spremenjena; teh sprememb ne moremo odmisliti ali vnovič začeti iz izhodišča.

Ko preučujemo navodila za sestavo naprave, nas le redke žalosti, da so drugi morda zmožni zadevo sestaviti, ne da bi potrebovali navodila. Toda ko beremo, kako je najbolje postopati z otrokom, se pogrezamo v slab občutek, da drugi starši vedo in se počutijo gotove glede teh zadev, medtem ko se mi počutimo nevedne in negotove. Zakaj se moramo mi o navajanju na kahlico ali o otrokovih idiosinkrazijah pri jedilni mizi poučiti z branjem, medtem ko ni videti, da bi imeli s tem probleme tudi drugi starši? Ne glede na to, kako pogosto preberemo, da drugi starši imajo enake izkušnje in imajo enake težave, vemo, ker se pogovarjamo z drugimi starši, da obstajajo nekateri starši, ki teh težav nimajo. Obstaja otrok, ki se je sam navadil na kahlico; nekateri drugi se ponoči nikoli ne prebujajo; spet drugi so navdušeni nad novorojenim bratom ali sestro. Tako za vsakega otroka, katerega starši potrebujejo pomoč pri problemu, nekje obstaja otrok, ki takšnega problema ne povzroča, ali pa se zaskrbljenim staršem tako vsaj dozdeva.