Starši: ... z osvoboditvijo od vnaprejšnjih predstav o tem, kako bi

Zavestni želji, da bi otrok hodil po stopinjah svojih staršev, ne botruje preprosto dejstvo, da želi starš nezavedno vzdrževati stalno superiornost. Prej gre za željo, da bi z otrokom nadaljeval razmerje v obliki, v kateri je bilo to razmerje najmočnejše in najbolj zadovoljujoče za starša in otroka. Prvotno starševske superiorne zmožnosti jamčijo za otrokovo varnost in dobrobit; otrok ljubi in občuduje starša, ki zadovoljujeta njegove potrebe. Otrokovo poznejše zavračanje kopiranja življenja staršev torej ogroža stari, dobro utrjeni in pomembni element razmerja starš-otrok: starševo nadvlado v reševanju življenjskih problemov, ki je bila v detinstvu in otroštvu pomembna vez, ki ju je zbliževala.

Potemtakem je mogoče razumeti in pričakovati, da starš želi, da bi se ta vez nadaljevala nemoteno, na primer skozi otrokov prevzem starševega poklica, v katerem je starš veliko bolj izurjen. Ker je ta želja v glavnini sebična, ostaja nezavedna in je nadomeščena z zavestnim prepričanjem, da je takšna poklicna izbira tisto, kar je najbolje za otroka.

Zadeve se pogosto še dodatno zapletejo, ker se nekje v času, ko se adolescent prepoznava v svoji želji po neodvisni eksistenci, starš začenja bati, da njegova moč pojema. Če je tako, so otrokovi koraki k neodvisnosti izkušeni kot grožnja starševski potenci, grožnja, ki bi lahko bila zvedena na najmanjšo možno mero, če bi starševa izkušnja v poklicu, v katerega naj bi otrok pravkar vstopal, jamčila za starševo superiornost, vsaj kar zadeva otrokov poklic.

Ljubosumnost matere, katere lepota in privlačna ženskost pojemata ravno tako kot hčerina lepota in privlačnost prihajata do polnega razcveta, je za vse večne čase utelešena v kraljici v Sneguljčici; podobno velja tudi za očetovsko figuro, ki se sooča z močjo in dosežki svojega mladega naslednika v zgodbi Kralj Savel in David. V teh starodavnih zgodbah poskušata kralj in kraljica uničiti mlade, ki so tik na tem, da ju presežejo, ko starost odbije svojo uro.

Reakcija modernih staršev v točki, v kateri njihovi otroci prihajajo v cvet mladosti ravno takrat, ko cvetovi staršev začenjajo veneti, je vse bolj pogosto zanikanje posledic staranja, kar se kaže v poskusih, da bi ostali tako lepi, tako mladi, tako močni in tako privlačni, kot so otroci. Staranje je nekaj, česar naj bi nas bilo v naši kulturi strah. Vendar bi lahko bilo tudi drugače, kot dokazuje primer starodavne Kitajske. Tam je veljalo, da staranje človeku prinaša častitljivost; starši niso imeli nobenega razloga, da bi bili ljubosumni zaradi mladostnih uspehov svojih otrok, prav tako kot niso imeli v tem pogledu nobene potrebe po tekmovanju z njimi. Toda naša kultura je usmerjena k mladosti. Karkoli je videti takšno, da bi lahko ogrožalo mladost, kot je na primer odraščanje otrok, je izkušeno kot grožnja, ki jo je treba odbiti s poskusi, da bi bili ali da bi bili vsaj videti tako mladi, tako močni, tako privlačni, kot so oni.

Medtem ko je v preteklosti mati poskušala zatreti hčerino nadobudno seksualnost, tako da se ne bi počutila ogroženo zaradi možnosti, da se hči postavi na njeno mesto, je danes za takšno mater bolj verjetno, da bo s hčerjo tekmovala tam, kjer je v igri ženska privlačnost, če ne tudi mladostnost. Očetje se poskušajo meriti s sposobnostmi svojih sinov.

Starš se s takšnim tekmovanjem otroku kaže kot nekdo, ki je bolj podoben starejšemu bratu ali sestri, ne pa staršu. Navkljub takšnemu tekmovanju, kar se tiče mladostnosti – ki postavi starša in otroka na isto raven –, starš še vedno želi obdržati svojo starševsko avtoriteto, ki je v glavnem osnovana na generacijski razliki in jo takšno tekmovanje zanika. Tekmovanje negira starševo generacijsko nadvlado, ki jo otrok potrebuje za svojo varnost in za svojo zmožnost videti starša kot postavo, ki se jo spoštuje, ne pa kot figuro, s katero tekmuje.

Tako v relativno novih odvijanjih velja, da otrok želi imeti svoje lastno življenje, drugačno od tistega, ki ga živi njegov starš, kar je precej težko sprejemljivo za mnoge starše; hkrati pa so zadeve psihološko mnogo bolj kompleksne, ko starš želi biti del otrokovega življenja tako, da poskuša biti fizično tako privlačen in spreten, kot so mladi, medtem ko hkrati pričakuje, da bo spoštovan zaradi svojega superiornega poznavanja življenja. To je za oba, za starša in za otroka situacija, v kateri ne more biti zmagovalca, dokler starš ni zmožen prepoznati nezavednega vidika svojega rivalstva s svojim otrokom.

Če lahko starš, po drugi strani, zavestno sprejme dogajanje, ki se odvija v njem samem, potem bo njegovo zadovoljstvo, naj se sliši to še tako neverjetno, ob otrokovih dosežkih, nadomestilo njegovo nezavedno reakcijo ljubosumja, ki ga je prevzelo ob opažanju, da otrok vstopa v življenjsko obdobje, v katerem je njegova mladostnost enaka njegovi privlačnosti. Starš, ki sprejme svoje ljubosumje in ga nadomesti z zadovoljstvom, preseže pičlo prekrivanje ljubosumja z razionalizacijami glede tega, kaj je najbolje za otroka, in glede tega, zakaj naj bi imeli vi neko korist, če je starš mladosten, koliko je sploh lahko mladosten.

Če ostanemo nezmožni prepoznati tisto, kar se odvija v našem nezavednem, potem so naše racionalizacije (kot je ta, da je poklicna izbira, ki jo želimo, najboljša za našega otroka) pogosto zgolj tanka prevleka, ki kljub vsemu učinkovito skriva sile, ki poganjajo naše vedênje – to so močne emocije, kot so sebične identifikacije, želja po ohranitvi nadlvade in celo ljubosumje.

Ker ob svojem otroku želimo delati to, kar je prav, in ker želimo biti inteligentni, odgovorni starši, se pustimo zlahka zapeljati razumljivim videzom, pri tem pa ne upoštevamo emocionalnih dejavnikov, ki nas motivirajo in so skriti za našimi dejanji. Vendar pa naši otroci, ki so toliko bolj odzivni tako za svoje kot za naše nezavedno, medtem ko jih racionalne presoje ne ganejo, zelo močno zaznavajo našo emocionalno vpletenost; razumljivo je, da so včasih zaradi nje zmedeni, to je takrat, ko ta vpletenost zadeva nekaj, kar ima v njihovih očeh le majhno objektivno vrednost.

Če bi si priznali, da naše emocije pogosto narekujejo naše delovanje, ko stojimo nasproti otroku, bi bili mnogo bolj odzivni za njegovo emocionalno odzivanje na nas in naše želje. Medtem ko je res, da v napetosti danega trenutka nismo zmožni zbrati potrpežljivosti in razumevanja, ki bi si ga želeli imeti, takšno zadržanost ponavadi dosežemo hitreje, ko si enkrat priznamo, da smo se pustili odnesti silovitemu toku občutkov. Toda starš, ki trdovratno trdi, da so podlaga njegovega vedênja nič drugega kot logični in racionalni razlogi, bo verjetno ostal nepristopen.

Mnogi starši lahko upravičeno rečejo, pogosto z znatno mero ogorčenja: »Poskusil sem biti potrpežljiv s svojim otrokom, ampak ni delovalo!« Kadar emocije ne uidejo kontroli, so starši zmožni biti potrpežljivi, vendar pridejo trenutki, ko je potrpežljivost z njimi povsem potisnjena v kot. Po drugi strani, ko poskušamo biti potrpežljivi zato, ker nam je bilo tako svetovano ne glede na naše občutke, potrpežljivost ne pride po naravni poti, zato se takrat pred otrokom pretvarjamo.

Kadarkoli smo emocionalno vpleteni – in zelo redko se zgodi, da v medsebojnem odnosu z otrokom ni tako vsaj do določene mere –, delujemo ne le na osnovi prejetega nasveta, ampak tudi s silo, s katero nas poganjajo emocije, to pa je kombinacija, v kateri se pogosto zamajemo. Na srečo večino časa delujemo v skladu z osebo, kakršna smo, v soglasju s tistim, o čemer nas je poučilo življenje, ki nas je oblikovalo. Ko to enkrat dojamemo in spoznamo, kako naše lastne izkušnje pogojujejo naše vedênje, postanemo zmožni dobiti vpogled v globlje vire, ki določajo, kaj delamo in kako delamo.

Otrokovo intuitivno razumevanje, osnovano na nepreštevnih opazovanjih starševskih akcij in reakcij v vseh raznovrstnih situacijah, mu podeli skoraj nezmotljiv občutek glede tega, ali njegova starša delujeta v skladu z njunimi običajnimi verjetji, vrednotami in znanimi načini opravljanja stvari. Mlajši ko je otrok, bolj vseprežemajoče je njegovo zanimanje za njegova starša (in zanimanje za način, kako izpeljati sklepe iz lastnih opazovanj, četudi ti sklepi nikakor niso vedno pravilni). Če občuti, da njegova starša delujeta na način, ki zanju ni »značilen« (kar ni nemogoče, če sledita nasvetu, ne da bi ga najprej skrbno pretehtala in predelala skozi svoje občutke), bo postal zbegan, do nenavadnega vedênja staršev pa bo postal nezaupljiv.

Kot že rečeno, mora biti objavljeni nasvet vedno splošne narave, predstavitev abstraktnih pojmov in zaključkov, ki so lahko v najboljšem primeru osnovani na okoliščinah, analognih našim lastnim, čeprav ne morejo nikoli zares podvajati specifičnih detajlov naše situacije. Enako velja za pojasnitve in rešitve, ki jih z dobrimi nameni prostovoljno prispevajo sorodniki in prijatelji. Njihovi predlogi so osnovani na njihovi lastni izkušnji, ki se na našo situacijo ne nanaša v celoti, glede na dejstvo, da so oni in njihovi otroci drugačne osebe od nas in naših otrok. Vsak starš in vsak otrok je edinstven individuum; njune življenjske zgodovine so neponovljive, takšne pa so tudi njune reakcije na vsako posamično situacijo in na drugega v njej. Še več, noben niz okoliščin ni čisto takšen, kot so drugi nizi okoliščin. Večini družinskih tragedij, velikih ali majhnih, bi se bilo mogoče izogniti, če bi se bili starši zmožni osvoboditi od vnaprejšnjih predstav o tem, kako bi oni ali njihovi otroci »morali« biti ali delovati.

Robert Pirsig ima prav : »Težko je slediti {navodilom} na tak način, da ne bi delali napak. Izgubite občutek za delo.« Če nam je rečeno, da obstaja le en način, kako delovati, nas to oropa ustvarjalnosti v iskanju svojih lastnih rešitev.

Zdravilo proti izgubi spontanosti, izgubi, ki opustoši medsebojni odnos starša in otroka s praznino in mehaničnostjo, ni preprosto v tem, da »se nam pokaže celotni problem«, ampak v tem, da smo ga zmožni dojeti na popolnoma sebi lasten način in na tej osnovi odpreti ustvarjalni prostor za njegovo razrešitev na način, ki nam pripada.

Razumevanje pride od znotraj in iz našega lastnega naprezanja, da bi prišli do rešitve, primerne naši in otrokovi osebnosti. To je tema Pirsigove knjige, ki opisuje motoristični izlet, na katerem s svojim sinom prečka deželo. Med tem prečkanjem, ki simbolizira očetovo potovanje kot odkrivanje samega sebe, poskuša doumeti celoten problem, ki ga pred njega postavlja njegovo razmerje do sina; v to razmerje je vključeno tudi njegovo globlje razumevanje samega sebe; med potovanjem se njegov pogled na samega sebe radikalno spremeni.

Tako kot on, se moramo vsi bojevati za boljše razumevanje sebe, zadostni razlog za to pa je dejstvo, da nam naši napori za doseganje večje jasnosti glede samih sebe omogočajo dosegati večjo jasnost tudi v razmerju do otroka, kar posledično obogati naše življenje.

Takšno razumevanje sebe v navezavi na tisto, kar zadeva vzgajanje otroka, nam ne more biti izročeno od drugih ljudi, ne glede na to, kako obsežno je morda njihovo strokovno znanje; razumevanje lahko dosežemo le sami, v boju, v katerem odstranjujemo vse ovire, ki so zatemnile naše razumevanje lastnega samozavedanja.

Edino naši lastni napori za doseganje boljšega razumevanja vodijo k stalni osebni rasti obeh, starša in otroka. Toda največ, kar lahko stori katera koli knjiga – vključno s pričujočo – je, da nagovori nekatere probleme vzgajanja otrok, ki se nanašajo na vse: njihov izvor, pomen in pomembnost in še zlasti možne načine razmišljanja o njih.