Starši: Če so otrokovi dosežki pomembnejši od otroka samega

Čeprav sem rekel, da nekateri otroci »mislijo«, da je šolsko delo tisto, kar jim povzroča težave s starši, imajo v sebi dejansko mnogo bolj pogosto zasidrane ekstremno begajoče impresije, ki so tako boleče in tesnobo povzročajoče, da morajo biti izključene iz zavesti. Ko so te impresije enkrat potlačene, postanejo za otrokov zavestni um nedostopne, vendar neprenehoma nadaljujejo z izvajanjem močnega vpliva nanj. Rezultat tega je, da otrok postane nezmožen izvrševati osovražene šolske dolžnosti, čeprav nima nobene ideje, zakaj jih tako zelo sovraži ali zakaj se jim mora za vsako ceno izmakniti, celo za ceno hudega starševskega neodobravanja, ki se ga najbolj boji.

Močna želja, ki jo potlačimo, zato da bi se zavarovali pred njenim uresničevanjem, v nezavednem nadaljuje z izvajanjem svojega pritiska in to dela z veliko večjo silo, kajti naša racionalna zavest nima več nobenega nadzora nad njo. Stvari so še slabše, ker potem več ne vemo niti tega, zakaj smo želeli in kaj smo želeli. Kar je bila prvotno želja, da bi delovali na določen način, zdaj postane iracionalna moč, ki nas sili, da delujemo na načine, ki jih ne moremo pojasniti ali kontrolirati.

To je nenavadno protislovje, zaradi katerega je tako težko razumeti potlačitev in njene učinke; kar je bilo potlačeno, tako da ne bi imelo več nobene moči, s katero bi nas pognalo v delovanje, postane sama moč, ki poganja naše delovanje. Če starši preživljajo težke čase, ko poskušajo to razumeti – razumeti delovanja nezavednega –, kako bi sploh lahko pričakovali, da bodo zadevo razumeli otroci? Če kaj, potem postanejo otroci še bolj jezni, ker se ne morejo ustaviti pri početju nečesa, česar zavestno nočejo delati, kot pri upiranju starševskim željam. Kadar jim starši očitajo glede šolskega dela, na primer, jim to vzbudi občutke resnične obupanosti glede sebe, ker se ne morejo pripraviti do tega, da bi delali nekaj, kar bi zadovoljilo njih in starše.

Da bi se izognil prepoznanju, da se ne more pripraviti do delanja nečesa, kar bi rad delal – prepoznanje, da smo brez moči za kontroliranje svojih aktivnosti, je zelo frustrirajoče in resnično strašljivo –, je otrok samemu sebi svojo nemoč prisiljen zanikati, s tem da trdi, da noče delati tega, do česar se ne more pripraviti. Kako drugače bi si otrok lahko pojasnil zadeve?

Freudovo plodonosno besedilo z naslovom »Potlačitev«, napisano leta 1915, je danes videti napisano tako, kot da se neposredno nanaša na ta problem: »V primeru prisilne nevroze sprva dvomimo glede tega, kaj je podleglo potlačitvi: libidinalno {to je ljubezensko} ali sovražno prizadevanje. Tej negotovosti botruje dejstvo, da prisilna nevroza predpostavlja regresijo, v kateri so sadistična prizadevanja stopila na mesto nežnih prizadevanj. Ta sovražni impulz, usmerjen proti ljubljeni osebi, je tisti, ki podleže potlačitvi …« K temu bi lahko dodali: ravno zato, ker je ta oseba tako zelo ljubljena. Bolj ko ljubimo neko osebo, večja nujnost obstaja, da popolnoma potlačimo vsakršne negativne občutke, usmerjene proti njej.

Če bi torej vprašali otroka, ki ni zmožen šolskega učenja – ker je to učenje od samega začetka sovražil in hotel v zvezi z njim kljubovati svojima staršema, ki pa je hkrati zaradi tesnobe potlačil to željo po kljubovanju –, ali starša ljubi ali ne ljubi, bi nam brez odlašanja lahko rekel: »Ljubim.« In to bi bil resnici zvest odgovor, kajti ta ljubezen je bila tista, ki je povzročila njegovo sovraštvo do tega, da morajo biti njegovi šolski dosežki staršema pomembnejši od njega samega. Idejo, da s svojim šolskim nedelom kljubuje njima, bi zavrnil kot nepojmljivo, kajti ta motivirajoča ideja je potlačena, kar pomeni, da ni na voljo njegovemu zavestnemu umu. Če bi ga vprašali, zakaj šole ne izdeluje dobro, ko pa starša tako zelo želita njegov šolski uspeh, bi otrok, popolnoma zbegan zaradi tega protislovja, rekel: »Za šolo se hočem učiti, vendar se preprosto ne morem.« To je vse, kar zavestno ve. Ni čudno, da so zaradi tega paradoksa zbegani oboji, starši in otroci.

Prej sem omenil, da na otroka močno vpliva tisto, kar se odvija v starševem nezavednem; res je tudi, da se starš, ne da bi vedel, pomenljivo odziva na delovanje otrokovega nezavednega. V drugih situacijah starši običajno prepoznajo svojo obvezo, da sprejmejo in pozitivno odgovorijo na otrokovo omejeno zmožnost in vednost; podvržejo se vsem možnim naporom, da bi našli rešitve za probleme, s katerimi otrok ne more opraviti sam. Toda mnogi starši izgubijo potrpljenje, ko se vpričo otrokovega šolskega neuspeha starševska zavestna tesnoba glede otrokove prihodnosti zasidra v nezavednem občutku, da je njegov neuspeh dejanje kljubovanja. Ko zaznavajo ta nezavedni uporniški element v vedênju svojega otroka, težijo k izvajanju vedno večjega pritiska nad njim. Ta pritisk in intenzivnost emocij, ki jih zaznava v ozadju, sta z otrokove strani sprejeta kot jasen dokaz, da je staršu zares pomembno le njegovo izdelovanje šole, s tem pa se njegovi občutki hudo poškodujejo. Ta izkušnja hrani njegovo nezavedno kljubovanje in ga lahko zasidra, tako da zdaj ne sovraži le šole, ampak tudi starša. Ta se posledično še bolj razburi, medtem ko se oba pogrezata v stanje vedno večje bede.

Poskusi izboljšanja takšnih situacij s popravnimi vzgojnimi prijemi imajo običajno majhen ali v najboljšem primeru zelo omejen učinek, kajti izvorni konflikt je vzniknil med staršem in otrokom, ne med otrokom in šolo. Ne glede na to, kaj je mogoče doseči s strokovnim pristopom k otroku, da bi izboljšali njegovo izdelovanje šole, nezavedni konflikt, ki je v njegovi osnovi, ne bo razrešen; to lahko doseže le starš, ki mora najprej prenehati pritiskati na otroka in ga siliti k dosežkom, potem pa olajšati otrokove tesnobne občutke, da se njegov starš bolj zavzema za njegovo izdelovanje, kot za njega.

Ko starši prepoznajo, da otrokovi nezmožnosti izdelovanja botruje sovraštvo, osnovano na verjetju, da je njegovo izdelovanje za njih pomembnejše od njega samega kot osebe – z edinstvenimi potrebami, željami, tesnobami –, lahko njihovi napori, s katerimi ga želijo prepričati, da se v resnici zanimajo zanj, da ga ljubijo in mu želijo, da bi bil srečen, radikalno spremenijo situacijo. Pojasnitev, da so bile njihove skrbi glede njegovega šolskega izdelovanja zgolj relativno majhen del – in kot so zdaj dojeli, tudi napačen del – njihove velike skrbi za njegovo dobrobit, bo delovala vsaj nekoliko pomirjevalno. Če ob teh prepoznanjih pride tudi do sprememb v starševem odnosu, bo to otroku omogočilo, da se bo začel zavedati motivov za svoje zavračanje šolske uspešnosti. Če starši lahko vse to doumejo, otrok ne bo imel več nobene potrebe po potlačitvi motivov; kar lahko starši sprejmejo glede njega, lahko otrok sprejme glede samega sebe. Tako se začne bolj ali manj zavedati tistega, kar se je odvijalo v njegovem nezavednem, in tako njegovi motivi postanejo dostopni tudi njegovi zavestni kontroli; zdaj je svoboden, da se odloči, ali v šoli hoče ali noče biti uspešen.

[Vir: Bruno Bettelheim / Dovolj dober starš]