Starši: Ko ne poznamo poti domov

Neka mati, ki je k meni prišla po nasvet, je bila precej razkačena zaradi nerazumljivega vedênja svojega malega dečka. Ko sem jo vprašal, če lahko opiše nedavni, tipični ali drastični primer njegovega vedênja, je povedala, kako je med potjo od njihovega predmestnega doma k velikemu mestu nenadoma začel kričati in se ni hotel premakniti, ravno ko bi morali prečkati zelo prometno ulico. Razkačena je bila, ker je pritegnil pozornost vseh naokoli, ko ga je poskušala premakniti, da bi dokončala svoje opravke. Kaj naj bi v takšni situaciji storila?

Nerad dajem nasvete glede takšnih zadev, ker verjamem, da mora v tako intimnih razmerjih, v katerih so na delu tako močne emocije, kakršne obstajajo med materjo in otrokom, starš najti svojo rešitev.

Kljub temu sem predlagal, naj si poskuša predstavljati – četudi je to za njo kot zrelega, dobro organiziranega odraslega težavno –, kaj bi njo pripravilo do nenadnega kričanja ali vsaj do občutka, kot da bi najraje zakričala, v takšni situaciji.

Zelo hitro je ugotovila, da bi sama lahko reagirala na takšen način, če bi videla nekaj podobnega hudi prometni nesreči. V trenutku je razumela, da je njen sin moral biti prestrašen zaradi nečesa, kar je videl ali si predstavljal. In ko je tako preudarjala, je presenetila sámo sebe, ko je ugotovila, da je v času, ko je bila sinovih let, včasih doživljala strah, da bi se lahko izgubila in ne bi našla poti nazaj domov. Nikoli ji ni prišlo na misel, da bi njen sin lahko doživljal nekaj podobnega. Bila je prav tam, z njim, ob njem; kako bi se lahko bal, da se bo izgubil? Toda potem je ugotovila, da prisotnost njenih staršev ni bila vedno zadostno zagotovilo, ki bi odpravilo njen strah pred izgubljenostjo; celo ko je bila z njima, je bila tesnobna, ker je obstajala možnost, da se nekako ločijo in se ne morejo več najti. Da bi se deček lahko bal nečesa podobnega, ji je prišlo na misel šele potem, ko si je priklicala v spomin največjo tesnobo svojega otroštva, toda ko je enkrat prispela do te točke v svojih premišljanjih, je čutila globoko simpatijo do svojega sina v njegovi prestrašenosti, precej drugače kot prej, ko je bila razburjena zaradi njegovega »nerazumljivega« vedênja. Ko sem ji namignil, da bi se njen sin lahko bal ne le zase, ampak mogoče tudi zanjo, ker bi ga lahko bilo strah, da se ji lahko kaj slabega zgodi med prečkanjem ceste, je takoj razumela, kako preplašen je bil zaradi možnosti, da se znajde čisto sam v tujem mestu, kjer ni poznal nikogar, niti poti v mestu, niti svoje poti nazaj.

Strah, da bomo zapuščeni, je glavna otroška tesnoba, in otrok si lahko predstavlja veliko načinov, kako se lahko uresniči. Starši v situaciji omenjene matere razumljivo pojasnijo, da ni nobene nevarnosti; toda ko smo prežeti s strahom, racionalne razlage ne vplivajo na načine, kako občutimo.

Starševa ubranost dokazuje, da kontrolira sebe in situacijo, toda otroka njegove emocije in strahovi še vedno prežemajo. In če misli, da njegov starš ne upošteva stopnje njegove tesnobe, potem mu starševa neomajna varnost ne pomaga, ampak ga ovira. Videti je, da starš govori o nekem povsem drugačnem svetu; kar pove o tem drugem (odraslem) svetu, se ne nanaša na otrokov svet in ne ublaži njegove prestrašenosti.

Vir: Bruno Bettelheim / Dovolj dober starš