Starši: O tem, kar otroka najbolj zadeva

Kateri so pomembni koraki v otrokovem odraščanju, v procesu, v katerem postaja vedno bolj samosvoj?

Kateri so kritični trenutki v vzgajanju otroka?

Nekatere miselne šole poudarjajo dojenje, odstavljanje od prsi, navajanje na kahlico, kako je to storjeno in s katerimi občutki; drugi poudarjajo pomembnost načina, kako se z otrokom pogovorimo in igramo, kako ga umijemo in položimo v posteljo. Nekaterim je najpomembnejše to, kako starši odgovarjajo na otrokove tesnobe in probleme: kako mu pomagajo, da se z njimi lahko kosa. Obstajajo nekateri, ki se osredotočijo na občutke staršev – kaj si le-ti želijo za otroka, katere so njihove skrbi; kaj jim na njem ni všeč, kaj jim prinaša užitek; kako se počutijo glede drugega in glede sebe.

Filozof Nietzsche ni brez dobrega razloga trdil tole: »Nerazrešena nesoglasja med značaji in sentimenti staršev preživijo v otroku in tvorijo zgodovino njegovih notranjih trpljenj.«

Dejstvo je, da ima lahko skoraj vsak od teh dogodkov in pogojev v življenju otroka in njegove družine velikanski vpliv na osebnost in zaznavanje enega otroka, medtem ko imajo isti ali zelo podobni dogodki zelo omejen vpliv, če ga sploh imajo, na drugega otroka.

Veliko je odvisno ne le od situacije, od konteksta, v katerem se nekaj zgodi, ampak tudi od otrokove starosti in od narave in intenzivnosti starševih občutkov.

Kritični dejavnik je pogosto način, kako starš v dani situaciji ravna s samim seboj, kajti to je za otroka ravnilo, s katerim odmeri pomen tistega, kar se dogaja.

Starševe notranje zadržanosti, izražene v njegovem vedênju v majhnih in velikih situacijah, so tisto, kar najbolj zadeva otroka; in v danem trenutku je nemogoče presoditi, kateri dogodek se bo v otrokovem izkustvu grozeče povzdignil in kateri bo ostal neznaten.

Naša ocena pomembnosti dogodka je lahko v popolnem neskladju z otrokovo oceno.

Zato velja, da je dovolj dober starš tisti, katerega akcije in reakcije, katerega odobravanja in kritiziranja so umerjena s pazljivim in obzirnim upoštevanjem načina, kako zaznava njegov otrok.

Obe drži starša, odobravajoča in kritična, sta enako pomembna in nujna pri vzgajanju otroka, toda enako pomemben je tudi način, kako v celotni situaciji obe drži zaznava otrok.

Dovolj dobri starši si prizadevajo oceniti in odgovoriti na zadeve z vidika obeh perspektiv – z vidika odraslega in s precej drugačnega vidika otroka – in svojo aktivnost zasnovati na integriranju obeh perspektiv, medtem ko so zmožni sprejeti dejstvo, da je otrok, zaradi njegove nezrelosti, zmožen zadeve razumeti le z njegovega lastnega vidika.

To je mnogo lažje povedati in razumeti v teoriji, kot pa vpeljati v vsakdanjo prakso.

Takšno dvojno perspektivo je skoraj nemogoče vzdrževati, ko so zadeve povezane s prebujanjem močnih emocij ali ko imajo v naših očeh veliko pomembnost, bodisi zaradi osebnih razlogov ali zato, ker je videti, da imajo upoštevanja vredno pomembnost za dobrobit našega otroka ali za njegovo uspešnost v prihodnosti.

Odrasli smo prepričani, da je naš odrasli vidik pravilen, in težko izstopimo iz svojega referenčnega okvirja ter resno premislimo zadevo v perspektivi otroka.

Navsezadnje, ali si je sploh mogoče zamisliti razloge, ki bi jih lahko imel za željo po tako nerazumljivih, nemogočih ali nevarnih stvareh? Kateri bi bili možni motivi za otrokovo intenzivno željo ali za njegovo ekstremno razburjenost, za nekaj, kar je v naših očeh zgolj neka malenkost?

Bolj ko je zadeva v naših očeh videti značilna in očitna, manj smo se pripravljeni ukvarjati z možnimi razlogi za naravnanosti našega otroka.

Zavedamo se, da pogosto niha med trenutnimi in iracionalnimi impulzi, da je nagnjen k zaletavosti, da ga ne skrbi za posledice – torej, zakaj bi se trudili ugotoviti, kaj tvori osnovo njegovih misli in dejanj, ali vzeti resno njegove razloge?

In mnogi starši si mislijo, če se jim otrokovo vedênje zdi čudno ali celo perverzno, da so njegovi motivi nekaj, česar ni mogoče doumeti.

[Vir: Bruno Bettelheim, Dovolj dober starš]