Starši: o zavrnitvi vsakega poskusa razumevanja svojega otroka neodvisno od razumevanja samega sebe

Knjiga Dovolj dober starš je osnovana na nečem, za kar trdim, da je najučinkovitejši način pomaganja drugim pri vzgajanju otrok: namreč na spodbujanju k razvijanju njihovih lastnih vpogledov v vzgajanje otrok in v odnose, ki ustrezajo ne le njihovim namenom, ampak tudi njihovim osebnostim in njihovemu otroku; na prepričevanju, da se je vredno potruditi ter doseči razumevanje in odnos, katerih učinki so dobrodejni hkrati za starša in za otroka.

Da bi razvili takšne vpoglede in odnose, ki omogočajo razvijanje obeh, starša in otroka kot osebnosti, medtem ko poglobijo intimnost njunih medsebojnih razmerij, se je po mojem prepričanju najbolj pomembno izogibati mišljenju, da poznamo prave odgovore, naj bodo slednji videti še tako očitni, preden smo skrbno preučili, kaj je vpleteno v situacijo z vidika obeh udeleženih strani.

Nadalje, zavrniti bi morali vsak poskus razumevanja svojega otroka neodvisno od razumevanja samega sebe.

Če se v kontekstu nastale situacije resno potrudimo razumeti sami sebe, če poskušamo uvideti, na kakšen način smo sami prispevali k njenemu nastanku – hote ali nehote, zavestno ali nezavedno –, potem se naše gledanje nanjo skoraj vedno spremeni, prav tako kot se spremeni način, kako se z njo spoprimemo.

Temu navodilu ni mogoče vedno slediti – v soočenju z neposredno nevarnostjo ali kakšno drugo nepričakovano nujnostjo ne moremo posredovati takoj. Kljub temu velja, da moramo zato, da bi dosegli rešitev na dolgi rok, takoj, ko se sami pri sebi umirimo, izprašati sami sebe, kako smo razmišljali, in potem poskušati dognati, kako je razmišljal otrok.

Takšno naprezanje, da bi razumeli svoje lastno vedênje in vedênje svojega otroka v zvezi z dobro znano, zdaj pa tudi dobro razumljeno situacijo, vodi do starševskega vedênja, ki je najbolj dobrodejno za starša in otroka.

Dejansko je raziskovanje samega sebe pogosto tisto, ki priskrbi najboljše nastavke za razumevanje in pomaganje otroku.

Bruno Bettelheim poskuša izpostaviti, kolikor je to sploh mogoče, poudarek, da je edini učinkoviti način pomaganja dobronamernim inteligentnim osebam, ki želijo vse, kar je v njih dobrega, vključiti v vzgajanje otrok, ta, da jih opogumimo in vodimo k spoznanju, da vedno opravijo svoj lastni razmislek v vsakem njihovem poskusu razumevanja in spoprijemanja s situacijami in problemi vzgajanja otrok – in ne da se slepo prepuščajo mnenjem drugih.

[Vir: Bruno Bettelheim / Dovolj dober starš]