Starši: Strah pred neuspehom, če s svojim otrokom ne bi ravnali pravilno

Bettelheim razmišlja o razliki med strokovnim nasvetom in notranjo izkušnjo, kot je zapisano v nadaljevanju tega besedila.

Načini, kako starši vzgajajo svoje otroke, močno vplivajo na to, kako se bodo otroci razvijali in kdo bodo postali. Potem je razumljivo, da starši iščejo nasvete pri strokovnjakih, še posebej takrat, ko ne morejo dešifrirati pomena otrokovega vedênja, ali ko so tesnobni glede njegove prihodnosti; ko so negotovi glede tega, ali naj nekaj storijo in kako naj storijo; ali ko njihova naprezanja, s katerimi želijo popraviti otrokovo vedênje, naredijo otroka nesrečnega in mu vzbujajo odpore.

Toda obstajajo tudi drugi pomembni razlogi, zakaj mnogi starši zadnjih nekaj desetletij iščejo nasvete in priporočila strokovnjakov, zakaj zaupajo njim, njihovim knjigam in člankom o vzgajanju otrok. Eden od teh razlogov je velika privlačnost »kako-je-prav« pristôpa, ki ga najdemo v mnogih tovrstnih publikacijah, kot da bi bilo življenje igra, ki bi jo bilo mogoče igrati »po pravilih«. Tako behaviorizem kot trivializacija Freudovih teorij sta prispevala k ideji, da (si) bodo določeni rezultati sledili avtomatično, če se bomo dovolj trdno držali določenih in podrobno opisanih navodil.

Izkušnja »sam-svoj-mojster« nas uči, da smo takrat, ko imamo pred seboj dober načrt in prava navodila, zmožni skonstruirati precej zamotane objekte – kar nam je v veliko zadovoljstvo –, medtem ko bi nam brez navodil spodletelo na celi črti. To pojasni splošno popularnost »kako-je-prav« knjig in priročnikov na najraznovrstnejših področjih, celo tam, kjer so vpleteni najbolj zasebni občutki in intimna razmerja. Mnogi ljudje se ne obotavljajo pred nasveti, ki jih ponujajo te knjige; strah pred neuspehom je tako velik, da nas ne čudi, če se je v želji, da bi s svojimi otroki delali pravilno, nakopičila cela knjižnica knjig, ki ponujajo nasvete o pravilnem vzgajanju otrok.

Še več, v naši družbi obstaja skoraj vsesplošna nagnjenost k ideji, da obstaja en sam pravilen postopek, kako nekaj storimo, medtem ko so vsi drugi napačni. In da je doseganje cilja precej enostaven proces, če le sledimo pravilnemu postopku. Zato so takrat, ko stvari postanejo težke ali kompleksne, starši nagnjeni k verjetju, da se zagotovo niso držali pravega postopka, kajti če bi se ga, bi se stvari iztekle gladko in uspešno. Ko gredo stvari narobe, na primer takrat, ko poskušamo sestaviti neki kompliciran objekt, se zatečemo k načrtom in navodilom, ob katerih pogosto ugotovimo, da smo storili napako. Ko napako popravimo in storimo tako, kot svetujejo navodila, se deli sestavijo v ustrezno celoto.

To dvorezno prepričanje je tisto, na čemer so zasnovani »kako-je-prav« priročniki, poleg uspehov, seveda, za katere moramo biti hvaležni le-tem, kadar sledimo in se opiramo na njihova navodila. To »kako-je-prav« gibanje nam je dejansko pokazalo, da pogosto obstaja prava metoda za doseganje cilja, ki jo je dejansko mogoče uporabljati s precejšnjo lahkoto. Vendar pa je ta metoda najbolj učinkovita takrat, kadar se uporablja za izdelovanje objektov, še zlasti, ko je vse, kar potrebujemo, ustrezen skupek že obstoječih delov. V naši družbi, ki je bila z mnogih vidikov najuspešnejša v masovni industrijski proizvodnji, so ljudje nagnjeni k verjetju, da bi morala biti ista načela, ki so tako eminentno uspešna na področju tehnike, uporabna tudi v medčloveških odnosih in človeškem razvoju.

Starši, ki se zanašajo na »kako-je-prav« knjige za vzgajanje otrok, so nezavedno, ali bolj pogosto podzavestno, začrtali vzporednico med njihovimi najintimnejšimi odnosi in skupkom nekega industrijskega izdelka.

V našem primeru je ideja, da starši vidijo in se obnašajo v skladu z vzporednico med funkcioniranjem nekega industrijskega izdelka in funkcioniranjem otroka, nekaterim staršem morda tako odvratna, da je preprosto niso zmožni sprejeti. Za njih ta vzporednica, medtem ko dejansko determinira njihovo mišljenje in vedênje, ostaja nezavedna. Drugi starši, ki zadevo skrbno premislijo in se resno lotijo analize svojih lastnih razmišljanj in motivov, lahko pridejo do spoznanja, da so doslej, ne da bi vedeli, dejansko vzporejali ta dva načina funkcioniranja: način, kako funkcionira otrok, in način, kako funkcionira industrijski izdelek. V njihovem primeru ta vzporednica ni bila potlačena v nezavednem, ampak je bila vse do trenutka, ko so jo prepoznali, shranjena v podzavesti.

V vsakem primeru so starši lahko hitro pripravljeni govoriti o svoji želji, da bi moral otrok »delovati« ali »funkcionirati« bolje od njegovega zdajšnjega funkcioniranja oziroma delovanja – to je popularen motiv za iskanje nasveta. Toda starši, katerih glavna skrb je, da bi njihovi otroci živeli dobro in da bi uživali življenje, o otrocih verjetno ne bodo govorili kot o nečem, kar »funkcionira« dobro ali slabo. Prav ta vzporednica med dvema tako neprimerljivima fenomenoma, kot sta dobro delujoči izdelek in dobro živeto življenje, je tisto, zaradi česar so starši nezadovoljni s seboj in s svojimi otroci, kadar njihovim vzgojnim naprezanjem spodleti »proizvesti« natanko tiste rezultate, ki so jih pričakovali. Potem sklenejo, da je moralo biti nekaj narobe z njihovo »tehniko« vzgajanja, da so se zagotovo držali »napačnega postopka«, kajti sicer bi bili doseženi pravi rezultati. Takšna vrsta mišljenja vodi starše, da se zanašajo na priročnike, ki naj bi jim povedali, kako naj bolje delujejo kot starši, medtem ko v resnici ne gre za »dobro delovati«, ampak za biti dober starš.

Tu ne gre za sugeriranje, da starši ob svojih otrocih ne bi smeli pomisliti na dobro delovanje, niti da bi morali potek stvari prepustiti naključju. Starši bi morali s svojim vedênjem in z vrednotami, po katerih živijo, poskrbeti za smer, v katero se njihovi otroci lahko obrnejo. Toda pri tem se je potrebno znebiti ideje, da obstajajo zanesljivo delujoče metode, ki ob pravilni uporabi proizvedejo določene predvidljive rezultate. Karkoli delamo za naše otroke in z njimi, bi moralo izhajati iz našega razumevanja partikularne situacije in iz naših občutkov za razmerja, ki jih želimo vzpostaviti in ohraniti med nami in našim otrokom.

V svoji knjigi z naslovom Zen in umetnost vzdrževanja motorja Robert Pirsig poudarja, da nas uboganje nasvetov ali navodil oropa našega občutka, da smo pri svojem delu ustvarjalni, celo takrat, ko sestavljamo kakšno napravo. Kolikor zadeva človeško izkušnjo, je to še veliko večja izguba, če jo primerjamo s tistim, kar pridobimo z uboganjem dobrih navodil pri sestavljanju stvari. Se pravi, da celo takrat, ko se lotimo zgolj sestavljanja neke naprave, občutek, s katerim se lotimo dela, pomeni velikansko razliko v zadovoljstvu, ki ga lahko dosežemo z delom. Težko se počutimo zares dobro glede samih sebe in svojega otroka, če v odnosu do njega uporabljamo nasvet, ki smo ga dobili od nekoga tretjega. Medsebojni odnos je oropan spontanosti, brez katere izkušnja človeku ne pomeni dovolj in mu zato ne more prinašati nobenega resničnega zadovoljstva.

Ko imamo pred seboj navodila ali načrte, ki jim sledimo, je sestavljanje nekega industrijskega izdelka videti preprosto. Vsa naša pričakovanja, ki zadevajo posledice sledenja navodilom, so pozitivna; pri tem nimamo nobenih tesnob, ki bi motile našo zmožnost razumevanja in uboganja navodil. Če postanemo utrujeni, malodušni ali zdolgočaseni, ker se delo izkaže kot bolj naporno od pričakovanega, vemo, da ne bomo izgubili ničesar razen, morda, denarja ali dela, če opustimo projekt. Nič usodnega se ne bo zgodilo, če bomo za dokončanje projekta prosili nekoga drugega ali če projekt za nekaj časa prekinemo, da bi z njim nadaljevali pozneje.

Kako zelo zapleteni so v primerjavi s tem starševski občutki, ko smo zbegani zaradi problema, ob katerem ne vemo, kako ravnati z otrokom v težavni situaciji. V njej moramo delovati, četudi je videti neverjetno zapletena in pogosto presegajoča naše emocionalne moči; sami s seboj moramo upravljati na način, ki bo hkrati z zadovoljitvijo naših potreb pomagal tudi otroku pri intenzivnem razvijanju njegove osebnosti, tako da bo, korak za korakom, dosegel pravilen in istočasno pozitiven pogled na samega sebe in na svet. Medtem ko za našo narcisoidnost ni frustrirajoče, če ne vemo, kako sestaviti neko napravo, nas je strah, da smo kot starši neadekvatni, kadar nismo zmožni sami pri sebi najti »pravih« odgovorov na vprašanja o vzgajanju otrok. Tako pristopimo k nasvetu, ki ga lahko najdemo v kakšni knjigi, hkrati s tesnobo in določenim nelagodjem.

Večji ko sta naša zmedenost in potreba, večji je tudi pritisk, pod katerim se čutimo prisiljeni najti takojšnjo rešitev. Bolj ko smo vznemirjeni, manj smo zmožni stvari skrbno pretehtati in bolj si želimo, da bi navodila dobili od avtoritete. Tako ima naša starševska pripravljenost, da se trdno oprimemo predpisanih navodil, veliko opraviti z našo željo, da bi ob svojem otroku delovali pravilno, medtem ko ima relativno malo opraviti s korektnostjo navodil, ki jih tovrstne knjige ponujajo. Če ne bi bilo tako, bi obstajalo široko razširjeno strinjanje glede tega, kateri knjigi slediti in katero zavrniti – strinjanje, za katerega bi težko rekli, da obstaja. Toda paradoksno velja, da bolj ko si želimo takšnega nasveta, manj smo z njim zadovoljni, kajti naša potreba po nasvetu je posledica našega soočanja s problemom, za katerega globoko v sebi vemo, da bi se z njim morali biti zmožni spoprijeti sami.

Vrhu tega si pogosto ne moremo pomagati, da se ne bi spraševali, ali bomo z uboganjem nasveta res izboljšali situacijo, ali ne bomo na ta način še poglobili težav, v katerih smo z otrokom. To je tehtno vprašanje, kajti tudi če je sam nasvet primeren, ga iz takšnega ali drugačnega notranjega ali zunanjega razloga morda ne bomo mogli korektno uporabiti, stvari pa gredo lahko še slabše, kot so šle na začetku! V mnogih kompleksnih situacijah je veliko odvisno od tega, kako dobro je nasvet razumljen, kako dobro je usklajen z edinstveno situacijo, s starševo in otrokovo naravo, ki je vanjo vpletena, in kako uspešno je vpeljan v prakso; v vseh teh in v mnogih drugih pogledih obstaja veliko možnih pasti.

[Povzeto po: Bruno Bettelheim / Dovolj dober starš]