Starši: nenavadnost občutka, da se moramo pri vzgoji zanašati na strokovnjake

Knjige, ki staršem govorijo, kako bi morali vzgajati svoje otroke, niso ravno nov fenomen; dejansko imajo precej dolgo zgodovino. Toda le v tem stoletju in še posebej od leta 1950 so postale popularne pri velikem številu staršev, ki so se k njim obrnili po nasvet in tolažbo, ko so se počutili negotove glede rokovanja s problemi, s katerimi so se srečali pri vzgajanju svojih otrok. Z razpadom tradicionalnega družinskega načina življenja in vzgajanja otrok, takoj po vzniku masivne urbanizacije in industrializacije na začetku 20. stoletja, smo izgubili varnost, ki so jo ljudje nekoč črpali iz dolgo obstoječih običajev, iz odraščanja znotraj okvira velike razširjene družine in iz vseh drugih izkustev, ki jih je to zagotavljalo.

Tako se je zgodilo, da se najmodernejše osebe iz srednjega družbenega razreda v svojih lastnih otroštvih niso dosti naučile o tem, kako skrbeti za otroke. Zadeve so bile drugačne, ko so bile družine večje in ko je nekdo od sorodnikov živel v bližini; takrat je bilo veliko skrbi za mlajše otroke prepuščene njihovim starejšim bratom ali sestram ali pa kateremu od drugih mladih sorodnikov, kot so bratranec ali teta ali stric, ki je bil le nekaj let starejši in je nekaj vrat naprej živel pri družini. Če krvne vezi niso bile na razpolago za prevzem skrbi nad mlajšimi otroci, potem so to vlogo prevzeli otroci sosedov, kot je bilo običajno v vaški kulturi. Do trenutka, ko se je večina ljudi znašla v vlogi staršev, so se o skrbi za otroke lahko naučili dovolj, da so se počutili varne glede vzgajanja lastnih otrok. Kadar so zaznali potrebo po nasvetu, so se lahko obrnili k svojim lastnim staršem in sorodnikom ali k duhovniku ali k zdravniku, gotovi, da bodo prejeli pomoč, ki so jo potrebovali.

Danes pa imajo starši občutek, da se od njih zahteva mnogo več, če hočejo v kompliciranem svetu svoje otroke vzgajati uspešno; še več, to odgovornost so obvezani nositi brez predhodnih izkušenj.

Na žalost lahko fizična in emocionalna razdalja, ki zdaj tako pogosto ločuje generacije, v mladih starših vzbudi strah – pogosto z nekim upravičevanjem –, da bi v primerih, v katerih bi svoje starše vprašali za nasvet glede vzgajanja otrok, postali objekti kritiziranja in ne le subjekti svetovanja, ki prej ko ne ni več videti prikladno.

Drugi pomembni dejavnik je, da so mnogi ljudje nagnjeni k verjetju, da se časi hitro spreminjajo in da raziskovanja nenehno prinašajo novo vednost, tako da imajo občutek, da se morajo zanašati na strokovnjake.

To zavzetost, da bi prišli do »strokovnega« nasveta, je mogoče najbolje razumeti v kontekstu verjetja, da ne obstajajo nikakršne meje za dosežke človeka, dokler se ta dovolj trudi in se poskuša nanašati na »znanstvene« postopke. Zanašanje na znanost kot vir napredka je zasedlo mesto starejšega zaupanja v modrost, inherentno tradiciji.

[Vir: Bruno Bettelheim / Dovolj dober starš]