Starši: Zakaj so vzgojni nasveti redko dobrodošli?

»Nasvet je redko dobrodošel; in tisti, ki si ga najbolj želijo, so z njim vedno najmanj zadovoljni,« je v pismu svojemu sinu napisal Earl of Chesterfield, 29. januarja 1748.

Nenavadno veliko število ljudi, ki se danes čutijo poklicane svetovati o vzgajanju otrok, bi nas moralo osupniti, če je zgoraj zapisana misel o tem, da je zlasti nasvet o vzgajanju otroka redko dobrodošel, vsakemu odraslemu človeku vsaj do določene mere razumljiva.

Moja izkušnja je, da so starši večinoma dovolj inteligentni, da vsaj malo slutijo in čutijo, da so strokovni nasveti, ki jih dobivajo o vzgajanju njihovega otroka, vselej ukrojeni tako, da vsakemu staršu mimogrede sporočajo ali vzbujajo občutek, da je bodisi nekaj narobe z njegovim otrokom ali pa s staršem samim, če vzgajanje ne poteka tako, kot jim svetovalec pove, da naj bi moralo potekati. In svetovalec za vzgojo otrok vam vselej pove, da ne vzgajate natanko tako, kot naj bi po najnovejših navodilih, ki jih dobite ravno pri njemu, morali vzgajati – to je namreč njegova naloga – da vam sporoči, da nekje nečesa ne delate tako, kot naj bi morali delati.

Kajti če bi delali tako, kot naj bi morali delati po najnovejših navodilih, sploh ne bi prišli po nasvet oziroma navodila – takšna je tiha podmena vsake svetovalne situacije, namreč da gredo stvari narobe takrat, ko človek nečesa ne dela tako, kot naj bi moral delati; če pa bo delal tako, kot naj bi moral delati, potem stvari ne bi smele iti narobe.

Če gredo kljub temu narobe, temu ni tako zato, ker bi bilo nekaj narobe s samim svetovanjem, ampak zato, ker nasvet ni bil uporabljen natanko tako, kot naj bi moral biti uporabljen. Zato naj bi človek moral priti po še več nasvetov, kako uporabljati nasvete, ki jih je že dobil, in po še več nasvetov, da ne bo šlo kaj narobe pri uporabi še večjega števila nasvetov in tako dalje – v slabo neskončnost. Zares slábo.

Ta podmena, namreč da stvari ne bi smele iti narobe, če bi človek delal tako, kot naj bi moral delati, se hitro izkaže kot popolnoma napačna, saj človek lahko hitro spozna, da tudi če nenehno sledi novim in novim navodilom in nasvetom, kako naj bi moral delati pri vzgajanju, s tem stvari nikakor ne gredo nujno na bolje – ravno nasprotno: bolj ko smo prepričani, da naj bi v dani situaciji obstajal en sam način, kako naj bi morali v njej postopati, bolj gredo stvari narobe, in bolj ko gredo stvari okoli nas narobe, bolj se v nas poraja in krepi občutek, da bi nekaj lahko bilo narobe tudi z nami.

S tem občutkom, da bi bilo lahko nekaj narobe z nami – če ne zdaj, pa v prihodnje –, se vnovič znajdemo pri svetovalcu, namesto da bi se zanašali na lastno inteligentnost, in svetovalec nam vnovič bolj ali manj očitno sporoči, da zagotovo nismo postopali tako, kot naj bi po najnovejših navodilih morali postopati, to je na en sam – pravi – način, ki bi preprečil godljo, v kateri smo se znašli; zato nam ta – pravi – način ponudi v obliki nasveta, ki ga vnovič uporabimo, namesto da bi se zanašali na uporabo lastne inteligence, ki se preprosto izključuje z občutkom, da obstaja en sam – pravi – način, kako naj bi morali postopati, saj inteligentnost nujno vključuje eksperimentiranje z različnimi načini postopanja.

In tako se začaran krog slabih občutkov pri vzgajanju sklene: ker nam svetovalec ne zagotovi, da nam raba lastne inteligence zadošča za reševanje vzgojnih problemov, se zanašamo na njegove nasvete, namesto, da bi se zanašali na lastno inteligentnost; in ker nam zanašanje na uporabo lastne inteligentnosti edino daje občutek, da stvari ne delamo narobe – kajti uporaba lastne inteligentnosti nikoli ne more biti zloraba ničesar – brez njene uporabe začnemo prej ko slej poskušati delati to, kar naj bi v dani situaciji morali delati, kot da obstaja en sam – pravi – način postopanja v njej. Na ta način se nam avtomatično vzbudijo slabi občutki glede sebe ali otroka, saj v dani situaciji nikoli ni mogoče postopati na en sam – pravi – način, kar je prej ko ne jasno tudi otroku, ki se nam upravičeno upira, ko mu postane jasno, da nismo pripravljeni pristati na nič, razen na tisto – edino – kar naj bi v dani situaciji morali početi. Tako gredo stvari okoli nas vnovič narobe, ko reagiramo na otrokovo upornost (malopridnost), zato prej ko slej začnemo dobivati občutek, da je tudi z nami oziroma našim otrokom nekaj narobe. Vnovič pomislimo, da nemara potrebujemo nasvet, ker nas skrbi, da bi šle stvari lahko še na slabše, in tako se spet znajdemo pri svetovalcu … in tako dalje v neskončnost, dokler nam ob sami misli na vzgajanje ne postane slabo.

Noben inteligenten človek noče slišati, da dela nekaj narobe, zlasti ne, da dela nekaj narobe z otrokom, ki ga ima neskončno rad, kajti inteligenten človek uporablja lastno inteligentnost, ki je po definiciji nekaj, česar ni mogoče zlorabljati, zato z njim, dokler jo uporablja, kratko malo ne more biti nič narobe, tudi če gredo stvari okoli njega na slabše.

Raba lastne inteligence je po definiciji skrb, da bodo šle stvari na bolje, in temu, ki skrbi, kako bodo šle stvari na boljše, ni pošteno vzbujati občutka, da dela nekaj narobe, saj je njegova skrb v osnovi dobro delo – to je raba lastne inteligentnosti. Svetovalec, ki v človeku vzbuja ali vsaj podpira občutek, da dela nekaj narobe, svetovalec, ki pri drugem ne zmanjšuje tega občutka, ne dela dobrega dela, kajti prva naloga vsakega človeka je, da pri drugem ta slab občutek zmanjša, da odobrava uporabo njegove lastne inteligentnosti, ki je univerzalna, saj na svetu ni človeka brez lastne inteligentnosti. Če svetovalec vidi, da drugi ne uporablja lastne inteligence, je edino dobro, ki ga lahko stori, v tem, da drugega spodbudi k uporabi lastne inteligentnosti, kar lahko stori najprej tako, da drugemu demonstrira, da inteligenco ima in da jo je vredno uporabljati – zlasti pri vzgajanju otroka. Če svetovalec vidi, da je drugi začel uporabljati lastno inteligentnost, bo redkokdaj čutil potrebo, da bi drugemu svetoval, saj je raba lastne inteligentnosti vredna veliko več, kot raba nasvetov iz druge roke. Kdor uporablja lastno inteligenco, z njo spoznava svoj problem iz prve roke, zato mu nasveti, ki jih lahko dobi le iz druge roke, ne morejo niti približno koristiti toliko, kot spoznanja, do katerih se je dokopal lastnoročno.

Tovrstna spoznanja – iz prve roke – so najbolj dragocena in dobrodošla, zlasti pri vzgajanju otroka, medtem ko so nasveti le redko dobrodošli, zato je dandanes zelo zanimivo dejstvo, da se toliko ljudi čuti poklicane svetovati drugim ljudem. Po pričujočem razmisleku se tudi sam čutim poklicanega svetovati: staršem odsvetujem, da se namesto na lastno inteligenco zanašajo na nasvete iz druge roke; svetovalcem seveda odsvetujem svetovanje; samemu sebi svetujem natanko to, kar svetujem vsem staršem, saj sem tudi sam starš; odsvetujem pa si natanko to, kar odsvetujem vsem svetovalcem, čeprav se nimam za svetovalca.

[Vir: Bruno Bettelheim / Dovolj dober starš]