Starši: Postati manjvredna kopija svojih staršev ali oseba, ki jo življenje oblikuje po svoje?

Dejansko so skoraj vsi starši zmožni delovati razumno, biti potrpežljivi in razumevajoči, dokler jih ne zmotijo emocije – to je v okoliščinah, ki ne prebudijo globokih osebnih občutkov. Toda ko smo z otrokom, se zelo velikokrat znajdemo v okoliščinah, ki takšne občutke prikličejo.

Težava je v tem, da pogosto, kadar mislimo, da se vedemo povsem racionalno in da smo emocionalno nevtralni, preprosto nismo.

To lahko ilustriramo s primerom.

Največja želja dveh visoko izobraženih staršev je bila, da bi njun edini otrok, sin, ki sta ga dobila pozno v življenju, postal takšna oseba, ki sta jo najbolj cenila: omikan, načitan, vsestransko izpopolnjen gospod. V njunih očeh ga ni čakalo nič dobrega, če se njuna želja ne bo izpolnila. Kljub temu sta sprejemala njegovo otroško vedênje, dokler je bil zelo mlad in je vse teklo gladko. Toda ko je kot najstnik izgubil interes za šolsko delo, čeprav je še naprej izdeloval razrede in ni povzročal nobenih posebnih težav, sta postala zelo razburjena zaradi strasti, ki jo je gojil do športa, in zaradi njegovega zanemarjanja akademskih zadev. Začela sta ga neprizanesljivo kritizirati in jasno sta ga postavila pred dejstvo, da sta nad njim razočarana. Še posebej oče, ugleden znanstvenik, ki se je bal za sinovo prihodnost, je nad njim izvajal hud pritisk, da bi spremenil njegove interese. Toda to ni prineslo želenih rezultatov; namesto tega sta se drug od drugega odtujila, čeprav sta si bila zelo blizu vse do časa, ko je očeta začelo skrbeti, da iz njegovega sina, razen če bi ta svoje interese preusmeril v akademske zadeve, ne bo nastalo veliko, oziroma, v njegovih očeh, sploh nič.

Sin je stvari videl drugače. Niti on niti njegov oče ni razumel, da se je deček odvrnil od knjig, ker je čutil, da je zanj tekmovanje z očetom na očetovem lastnem terenu brezupno in da se je zatorej odločil izpopolniti nekje, kjer ne bo tekmoval z očetom, namreč v športu, ki očeta ni niti najmanj zanimal. Nezavedajoč se, da je to botrovalo njegovemu pomanjkanju zanimanja za tisto, kar je bilo najpomembneje njegovima staršema, je fant njuno kritiziranje in zaskrbljenost za njegovo prihodnost izkušal kot dvom v njega samega kot osebo – to pa se je tudi v resnici zgodilo. Tako je čutil, da to postavlja pod vprašaj njegovo celotno eksistenco. Ravno tisti dve osebi, v razmerju do katerih je čutil neskončno potrebo po zaupanju vanj, po tem, da bi vanj verjeli, da bi lahko tudi sam začel verjeti vase, sta v njem sprožali globoke občutke negotovosti glede samega sebe in dvomov v sebe ter v vse, kar je storil. To ga je ranilo tako globoko in to je bilo tisto, kar je tako silovito sovražil, da je zanj postalo še bolj nemogoče biti in delati tisto, kar sta hotela starša. Njegova potreba ni bila postati manjvredna kopija svojih staršev, ampak oseba, ki jo življenje oblikuje po svoje, to pa je bilo zanju nekaj, česar nista bila zmožna niti sprejeti niti odobravati.

Starša sta bila prepričana, da so bili njuni motivi v celoti racionalni, da se mora njun sin v njegovo lastno dobro odreči svojim sedanjim interesom in se posvetiti študiju. Temu, kar sta želela za svojega sina, sta bila tako predana, da je metalo negativno svetlobo na vse, kar se je zgodilo med njima in njim.

Sin, ki je kot otrok zelo ljubil svoja starša in ki jih je ljubil in občudoval še naprej, je bil še toliko globlje prizadet zaradi tega, ker ta ljubljena starša, ki sta bila zanj tako pomembna, nista mogla videti ničesar dobrega v njem in v tistem, kar je delal. Pred njima se je zaprl, zato da ga njuno neodobravanje ne bi tako zelo prizadelo; postal je odkrito uporen, da bi prikril svoje globoko razočaranje nad njima.

Situacija doma je postala brezupna za vse tri, zato je večino časa preživel s svojimi prijatelji, ki so z njim delili njegovo zanimanje za šport, zaradi česar se je v starših nakopičilo še več resentimenta, saj je posledično vse to sina še bolj oddaljilo od njiju in od vsega, kar sta si želela v zvezi z njim.

Ko je oče iskal nasvet, kako naj ravna s svojim sinom, je bil prepričan, da je to zgolj prehodna faza, da bo fant, ko bo dozorel, verjetno spoznal, koliko dolguje vrednotam svojih staršev, zato jih bo prevzel tudi sam. Toda to prepričanje je naletelo na gluha ušesa, oče pa je v obupu končno poiskal strokovno pomoč glede tega, kako spremeniti sinov način življenja. Terapevtu se je na dolgo pritoževal glede svojega sina, hotel je, da mu pove, kako naj sina spreobrne. Sčasoma ga je terapevt pripravil do tega, da je spregovoril o svojem lastnem otroštvu, o adolescenci in o razmerju do svojega očeta. Ko je v spomin priklical tisto, skozi kar je šel v pozni adolescenci, je oče nenadoma dojel nekaj, na kar je bil popolnoma pozabil, namreč da je šel skozi isto izkušnjo kot njegov sin in da je na svojega očeta reagiral podobno kot on. V zgodnejši generaciji je bila bistvena očetova odločenost, da mora sin slediti njegovim stopinjam in prevzeti družinski posel. Proti temu se je uprl; odločil se je, da bo sledil karieri, ki bo popolnoma drugačna od tiste, v katero ga je poskušal prisiliti oče, in tako je postal znanstvenik. To ga je pripeljalo do dolgega obdobja odtujevanja, toda nazadnje se je oče s težkim srcem spravil s sinovo odločitvijo, da ne bo izpolnil njegovih želja, in na koncu je bil zaradi sinovih dejanskih dosežkov nanj ponosen.

Ko je uvidel vzporednico med svojim razmerjem do svojega očeta in sinovim razmerjem do njega, je bil oče zmožen zamenjati naravo identifikacije s svojim sinom; prvo, ki je bila osnovana na poklicni izbiri, je zamenjal za drugo, ki je bila osnovana na življenjskih izkušnjah: na sinovih naprezanjih, da bi postal sam svoj človek, ne da bi zato moral tekmovati z očetom. Ta sprememba je bila v veliki meri olajšana z očetovim zapoznelim dojetjem – in on se do zadnjega trenutka tega ni niti najmanj zavedal –, da je bil eden od razlogov, zakaj ni bil mogel niti pomisliti, da bi prevzel očetov posel, v njegovem prepričanju, da se ne bi nikoli mogel meriti z očetovim uspehom in bi vse življenje prenašal občutek, da je manj vreden od njega. Ko je navsezadnje prepoznal vzporednico med izkušnjo svojega sina in svojo lastno izkušnjo, mu je to prepoznanje omogočilo ne le sprejeti sinovega načina življenja, ampak tudi negovati globoko sočutje do svojega fanta. Praktično čez noč sta se oče in sin drug drugemu ponovno zelo približala in postala zmožna odkrito ljubiti drugega.

V obeh primerih sta bila očeta popolnoma prepričana, da sta motivirana s presojo, ki je najbolj smiselna z vidika vprašanja, kaj je najbolje za sina: znanstvenikov oče je verjel, da je najboljša in najlažja pot do uspeha v življenju, če sin od očeta prevzame njegov cvetoči posel; znanstvenik je verjel, da lahko njegovemu sinu prinese resnično zadovoljstvo v življenju le akademska kariera. Nihče pa ni uvidel, da se pod temi racionalnimi presojami skrivajo globoki in v glavnem nezavedni motivi, katerih moč se je dokazovala v zavestnih željah. Nezavedni motivi so bili kompleksni in mnogovrstni, toda najmočnejša sta bila, prvič, identifikacija s sinom, v želji, da bi se vzdrževala s tem, da bi sin živel tako kot oče; in drugič, še bolj varno potlačeno nezavedna želja očeta, da bi slednji obdržal svojo superiornost v razmerju do sina, kar je bilo osnovano na verjetju, da sin ne bo ravno tako dober kot oče v svojem poklicu. Tako sta oba globoko v sebi želela, da bi bila njuna sinova nekakšni manj popolni kopiji njih samih, tako da bi se vez med očetom in sinom nikoli ne pretrgala ali spremenila s problematiziranjem očetove superiornosti do sina. Da bi bila zmožna delovati v skladu s temi nezavednimi željami, sta oba očeta čutila potrebo po prepričanju, da svoja sinova silita v predvideno življenje zato, ker je tako najbolje za njuna sinova, to je potreba po prepričanju, da so njuni motivi popolnoma nesebični. To sta morala verjeti zato, da v njuno zavedanje ne bi pronicali dvomi, in zato, da sta si lahko s čisto vestjo dovolila izvajati pritisk nad sinovoma. V obeh primerih sta sinova podzavestno čutila, kaj se dogaja; od tod njuna odločenost, da ne bosta postala obrabljeni kopiji svojih očetov.