Starši: Ko v svojem otroku prepoznamo tisto, česar pri sebi ne odobravamo in nimamo pod kontrolo

Naši otroci so nam tako zelo blizu zato, ker v njih vidimo veliko sebe; tehnično rečeno se prav toliko, kolikor se oni identificirajo z nami, tudi mi identificiramo z njimi, ponavadi pa še mnogo bolj in na bolj raznolike načine, kot smo jih zmožni zavestno dojeti.

Srečni smo, ko v njih prepoznavamo poteze, ki jih odobravamo pri sebi.

Toda bližina do otrok izvira ne le iz naših pozitivnih identifikacij, ampak tudi iz negativnih.

Zelo vznemirjeni postanemo, ko verjamemo, da v svojih otrocih vidimo tiste vidike lastnih osebnosti, ki jih pri sebi ne odobravamo; pogosto so to težnje v nas samih, ki so od nas zahtevale veliko dela na sebi, če smo jih hoteli preseči.

V takšnih emocionalnih konstelacijah nam nasvet, naj bomo potrpežljivi, razumevajoči in ljubeči, ni v nobeno pomoč.

Po drugi strani pa v takšnih trenutkih, ko dojamemo, da v svojem otroku vidimo nekaj, kar nam ne da miru, ker se moramo proti temu še vedno bojevati sami v sebi, lahko spoznamo, da smo dejansko manj vznemirjeni zaradi otroka kot zaradi samih sebe; potem razumemo, da je problem v nas samih, da moramo z njim najprej opraviti sami in da šele drugotno zadeva tudi otroka.

To nam omogoča, da se lažje spopademo s problemom, pomaga nam, da otroku ne težimo zaradi nečesa, kar je bolj naš problem kot njegov.