Starši: Ko otrok prekorači pričakovanja

Psihološke študije, znotraj katerih so zasnovane vedenjske norme za različne starostne skupine, namerno zanemarijo neštete individualne razlike, zaradi katerih je vsak otrok edinstven.

Starši so te razlike pripravljeni spregledati, ko svojega otroka primerjajo s temi normami, še zlasti ko otrok prekorači pričakovanja, postavljena z normami.

Na primer, nekateri otroci se z lahkoto dvignejo nad povprečje, in potem je vse v redu. Toda obstajajo drugi otroci, ki lahko to storijo le z izrednimi napori. Razumljivo bi bilo pričakovati, da bo starše skrbelo za otroka, ki samega sebe izpostavi tako pretiranim pritiskom.

Tako kot obstajajo starši, ki otroka, katerega rezultati ne dosegajo norme, spodbujajo, da bi se »povzdignil na raven svojih zmožnosti«, bi lahko pričakovali, da bodo drugi starši svoje otroke, katerih naprezanje presega raven njihovih zmožnosti, pri tem ustavili, zavedajoči se strahu, da za svoje naprezanje plačuje previsoko ceno.

Toda zelo redki starši to tudi zares storijo.

Navedli bi lahko še bolj zgovorne primere, ki ponazarjajo to naravnanost. Norme adolescenčnega vedênja vključujejo bitko za neodvisnost, bojevanje proti omejitvam, kakršna je policijska ura, in upiranje starševskim vrednotam.

Če bi torej adolescenčnemu otroku spodletelo in ne bi začel uporno zagovarjati svoje neodvisnosti, bi se moralo od staršev, ki se zavedajo norm adolescenčnega vedênja, pričakovati, da od svojega najstnika zahtevajo, naj se vede primerno svojemu življenjskemu obdobju: naj bo uporen, neubogljiv, neurejen, podvržen divjim razpoloženjskim nihanjem; če se ne bi obnašal v skladu s temi vedenjskimi vzorci, bi ga morali opogumiti, da bi bil bolj podoben tipičnemu adolescentu.

Spet velja, da starši to storijo zelo redko.

Kdaj smo že slišali starša vprašati svojega otroka, zakaj se vêde tako zrelo, ko bi moral utelešati agonije adolescenčnega uporništva? Nikoli še nisem slišal starša, ki bi od svojega otroka zahteval, naj se »dvigne na raven svojih zmožnosti«, da bi svojega otroka prav tako akademsko prosil, naj bo bolj adolescenčen – se pravi, da naj na starševske zahteve reagira bolj »normalno« in torej negativno.

Pogosteje se dogaja, da starši svojemu otroku, ki se vêde kot tipični adolescent, rečejo – z bolj ali manj očitajočim glasom –, da bi se moral vesti »svojim letom primerno«, kar za njih pomeni, da bi se moral vesti bolj kot odrasel, medtem ko se mladostnik dejansko vêde natanko v skladu s svojim adolescenčnim obdobjem; obnaša se na načine, ki so jih preučevalci te starostne skupine začrtali kot normo.