Starši: Ravnanje po pravilih kot ravnanje po liniji najmanjšega napora

Verjetje, da so možna pravila za ravnanje z otrokom, je neprijateljsko v razmerju do drže sočutnega razumevanja, ki ga je mogoče pridobiti le iz lastnih izkušenj, ki so tako edinstvene za nas, kot so tiste, ki jih ima otrok, edinstvene zanj.

Zaverovanost v pravila nas reši naporov, ki jih zahteva temeljit premislek vsake problemske situacije, reši pa nas tudi občutkov odgovornosti za njeno dobro razrešitev.

Še več, ker so vsa pravila osnovana na posplošitvah, ne upoštevajo individualnega, zato nas pripravijo do tega, da spregledamo tisto, kar je edinstveno v našem otroku in v našem razmerju do njega.

Da bi se izognili preiskovanju glavnih točk vsakega primera in vsakokratnemu vnovičnemu debatiranju z otrokom, nekateri starši radi uvedejo pravila, ki se ponavadi nanašajo na način, kako se mora otrok vesti in delovati; zelo redko se sami čutijo obvezane s pravili.

Nekateri otroci imajo radi, če so jim dana pravila: ne le da to tudi njih reši naporov, ki jih prinese vsakokratno preiskovanje svojega načina razmišljanja in občutenja glede posamične situacije, poleg tega jim dovoli, da namesto starša sovražijo pravilo, ki ga je starš sprva uvedel, zdaj pa še okrepil. (Znatno lažje je biti jezen na neosebno pravilo kot na nekoga, ki je za nas zelo pomemben in glede katerega imamo zelo močne občutke.) Sovraštvo se tako iztrga iz osebnega konteksta in prenese v domeno abstraktnih premlevanj, na primer o dobrih straneh določenega pravila in o njegovi uporabnosti v posamičnem kontekstu. A na ta način se razmerje med staršem in otrokom izključi iz domene osebnega ter se prestavi v teoretično ali neosebno razpravo ali v sovraštvo do pravil. Namesto do starša, najpomembnejše osebe v njegovem življenju, otrok vzpostavi razmerje do pravila in implikacij le-tega.

Postopanje po pravilih starša in otroka nazadnje odtuji.

Medtem ko velja, da imajo v neosebnih situacijah pravila določeno prednost, ker nam prizanesejo s procesom odločanja, velja tudi, da nas pravila razosebljajo in popredmetijo. To je imel v mislih Pirsig: četudi je morda praktično iti »po pravilih«, ko sestavljamo predmet, je težko ne postati zasužnjen – ali vsaj ne imeti občutka zasužnjenosti – z njimi.

Pravila so sovražnik spontanosti in pozitivnih občutkov.

Ko so pravila naposled formulirana in jih otrok bolj ali manj uboga, to starša in otroka oropa realnega ugodja, ki ga izkusita oba, kadar otrok spontano ponudi pomoč pri nekem opravku, zato ker hoče pomagati ali pa preprosto zato, ker nam hoče z recipročnostjo pokazati, koliko mu pomenijo stvari, ki jih mi storimo zanj.

Le kompulzivne osebe rade delujejo na osnovi pravil, kajti njihove nevrotične prisile k ponavljanju jim ne dovolijo delovati drugače.

Drugi občutimo malo zadovoljstva pri sledenju pravilom; tako otroci pri uboganju pravil kot starši pri vsiljevanju pravil.

V pravilih bi lahko našli pripravnost, in pogosto jo najdemo, toda komaj kdaj v njih najdemo ugodje; niti ne velja, da delovanje po pravilih okrepi občutke, ki jih imata starš in otrok drug do drugega.

Ne glede na njihov izvor, pravila med staršem in otrokom mehanizirajo in popredmetijo tisto, kar bi moralo biti najbolj osebno, najbolj bistveno človeško, najbolj spontano izmed vseh razmerij – tisto, kar nam lahko prinaša nova ugodja vsak dan.