Starši: Vera v otrokove motive kot dobre razloge

Žalostno je, kadar staršem ne uspe dojeti, kako neskončno pomembni so svojim otrokom.

Če bi mati raziskala Ellino zavračanje dobre literature s te perspektive, bi se morala vprašati: »Zakaj se moj otrok ne more zanimati za nekaj, kar je meni in očetu tako pomembno?« In lahko bi sklenila: »Ravno zato, ker je tako pomembno za naju!« Kar bi zlahka vodilo k spoznanju, da je Ella zavračala dobro literaturo zato, ker je hotela, da bi bila ona sama tisto, kar je njenima staršema najbolj pomembno. To bi ji vsaj sugeriralo, da bi k problemu pristopila drugače, namesto da je dekle preganjala s kriticizmom, kajti mati bi potem lahko videla, kako ranljiva je njena hči v resnici, kako zelo je potrebovala pozitivno pozornost in naklonjenost staršev.

Rešitev iz te mrtve točke, kot tudi iz drugih zastojev na križpotjih otroka in odraslega, je, da otroka ne poskušamo pripraviti do tega, da uboga naše želje, kar starši pogosto vidijo kot edino sprejemljivo rešitev in edino rešitev, na katero nameravajo skoncentrirati vse svoje napore. Medtem ko lahko za trenutek uveljavimo svojo voljo, jo uveljavimo le na račun otroka, ki je poražen in ki svoji samozavesti napoveduje slabo usodo; še več, na koncu lahko otrok porazi nas, ne nujno glede specifične zadeve, ki je ravno pri roki, ampak v drugih možnih in pomembnih bitkah. Tako se v naš medsebojni odnos z otrokom zabije klin, ki navsezadnje prispeva k temu, da se otrok odtuji, ko odrašča.

Ker otrok ne more videti onkraj sedanjega trenutka ali zagrabiti ideje, da morda obstajajo drugi načini, kako rešiti problem, ki so boljši od tistega, ki se ga je oprijel, morajo biti starši tisti, ki najdejo rešitev, katere pravičnost je razumljiva z obeh vidikov, z vidika staršev in otroka. Da bi to dosegli, moramo razumeti in verjeti v otrokove motive.

Da bi odkrili, kateri so ti motivi, bi morali začeti s predpostavko, da je on, kolikor je naš otrok, lahko motiviran, tako kot smo sami, le z nečim, kar so zanj dobri razlogi. (Seveda so slednji obarvani z njegovo perspektivo, v kateri vidi stvari, z njegovo starostjo in s posebnimi pogoji situacije, kot jih vidi on.) Če postopamo na ta način, damo otroku občutek, da smo z njim, ko poskušamo najti rešitev zadevnega problema, ne proti njemu in njegovim željam.

Potem lahko brez strahu postavimo vprašanje, ali ni način, kako se je lotil doseganja svojih ciljev, morda nekaj, kar je mogoče izpopolniti; ali ne bi z združenimi močmi izumili takšen način doseganja njegovih ciljev, ki bi bil zanj boljši.

Takšno postopanje ne bi bilo tako težavno, če bi le zmogli biti racionalni, ko imamo opravka s svojim otrokom, kajti najosnovnejše načelo v iskanju pravičnosti je, da v situaciji, v kateri so udeleženi tudi drugi, podvomimo v svoj prav, tako da ima naš dvom dobrodejne učinke za druge.

Toda naša intenzivna vpletenost v situacijo z otrokom nas dela nesrečne, če otrok deluje proti našim željam. To nas tako prizadene, da nam naša emocionalna reakcija preprečuje, da bi bili zmožni verjeti, da bi lahko imel kdorkoli, ki nas prizadene, za to tudi dobre motive.

Situacija pa se še bolj zaplete, ko nas ta ista vpletenost z otrokom pripelje do tega, da verjamemo, da mi že vemo, kateri so njegovi motivi – navsezadnje smo mi tisti, ki smo ga prinesli na ta svet, ga naučili vsega, kar ve, skrbeli zanj noč in dan. Torej ne čutimo nobene potrebe po tem, da bi jih poiskali po skrbnem premisleku.

Nenavaden paradoks: ravno moč naše ljubezni do otroka je tista, ki povzroči, da smo do njega manj kot pravični. Edino takrat, ko emocionalno bližino spojimo z zadostno objektivnostjo, da bi videli stvari z njegove perspektive, lahko odkrijemo, ali pa nam on razkrije, njegove resnične motive. Za to moramo biti zmožni izstopiti iz svojega lastnega referenčnega okvirja – začasno, z namenom, da bi raziskali in odkrili – in prestopiti v otrokovega.

Vse situacije s staršem in otrokom so napolnjene z občutki. To je neizogibno, vendar tudi na način, kot bi moralo biti, kajti le tiste starševske aktivnosti, ki so prepojene s pozitivnimi občutki do našega otroka, ga prepričajo o njegovi pomembnosti za nas, to pa je izkušnja, ki jo obupno potrebuje, da bi bil zmožen verjeti, da je on lahko pomemben tudi za druge. Dejstvo pa je, da so negativne emocije, ki jih otrok izvabi iz svojih staršev, četudi so še tako boleče, še vedno boljše, kot če sploh ni emocij. Emocionalno hladni in indiferentni starši bodo verjetno proizvedli emocionalno zamrznjene ali divje jezne otroke.

Toda obstajajo tudi resne nevarnosti. Starši, ki so zelo vznemirjeni ali jezni glede nečesa, kar nima nobene neposredne zveze z otrokom, lahko postanejo razburjeni zaradi majhnega prekrška in tako izstrelijo svoje potlačene emocije. Otrok instinktivno prepozna, kaj se dogaja, in to globoko zameri. Tako kot mi vsi, hoče biti prejemnik tistih emocij, ki resnično zadevajo njega.

Druga past, in tista, v katero se pogosto ujamejo starši, ki so sicer zelo razumni in skrbni, je situacija, v kateri starš zase verjame, da je njegov odnos do otroka emocionalen, medtem ko otrok zaznava, da se starš v resnici sploh ne meni zanj.

Tako je lahko v primeru, ko starš globoko poudarja potrebo po šolskem uspehu in pretirano reagira na šolski neuspeh. Naše skrbi glede prihodnosti našega otroka, glede njegovega ugleda pri učiteljih in sošolcih, glede njegove samozavesti, morda celo glede slovesa družine lahko pritaknejo priokus strasti in premočne gorečnosti nečemu, kar bi bila sicer popolnoma racionalna želja. Na žalost nekateri otroci to skrb glede šolskega dela izkusijo negativno. V določenih okoliščinah lahko otrok začuti, da smo zainteresirani zgolj za njegov šolski ugled in ne zanj kot osebo. To ga lahko napelje k temu, da zasovraži šolsko učenje, za katero verjame, da nam je pomembnejše od njega.

To je le ena od mnogih situacij, v katerih starš verjame, da je vse, za kar ga skrbi, njegov otrok, medtem ko je otrok prepričan, da je staršu mar le za njegov uspeh, ne pa zanj.

Če poskušamo videti stvari z otrokove perspektive, tako da se prestavimo v neko podobno situacijo iz svojega življenja, velja tudi tukaj ponovno zaupati otrokovemu gledišču. Na primer, mnogi smo v službi dobili izkušnjo, da so drugi zainteresirani le za naše delovne dosežke, ne glede na to, kako malo zaslug in ugodja najdemo v njih in koliko odpovedovanja zahtevajo od nas. V takšnih okoliščinah se prej počutimo izkoriščane kot pa cenjene, prej smo obravnavani kot objekti, ne kot subjekti, kot proizvajalci, ne kot osebe.

Toda ko je govora o lastnem otroku in njegovem šolskem delu, smo prepričani, da je naša skrb glede njegovega izdelovanja enakovredna skrbi za njega, pričakujemo pa tudi, da nam bo on to verjel. Toda on ima glede tega druge občutke. Niti lenoba niti pomanjkanje zanimanja nista tisto, kar ga odvrača od posvečanja šolskemu učenju. V sebi izkuša veliko razočaranje, ko verjame, da nas bolj skrbi njegovo izdelovanje, kot pa on kot oseba. Posledično lahko začne sovražiti šolo in vse, kar ta zastopa, šolsko delo lahko zasovraži do tolikšne mere, da ga ni več zmožen opravljati. Kdo od nas se lahko uspešno udeležuje nečesa, kar sovraži?

Drugi otrok, ki se iz nekega razloga čuti poraženega s strani svojih staršev, lahko zavrne dobro izdelovanje šole, ker je zanj to edini način, kako se lahko bojuje proti staršema in jima po možnosti zada recipročen poraz, enak tistemu, za katerega misli, da sta mu ga zadala onadva. Spet drugi, ki ima potrebo po tem, da bi sebi dokazal, da ni lutka, katere niti vlečeta starša ali učitelji, potrjuje svojo moč s kljubovanjem, ki privzame obliko šolske neuspešnosti.

[Vir: Bruno Bettelheim / Dovolj dober starš]