Starši: Ko starš izgubi vso potrpežljivost

Knjige staršem pogosto povedo kako biti s svojimi otroki – biti razumeven, potrpežljiv in – predvsem – ljubeč. A najsi hočemo biti še tako dobri, če ne idealni, pa vsaj dovolj dobri starši, je praktično nemogoče vzdrževati takšne pozitivne naravnanosti v kriznih situacijah, ko nas naše emocije globoko pretresejo, ker izgubimo potrpljenje zaradi tistega, kar naš otrok dela, ali zaradi njegove odločenosti, da nečesa ne bo delal. Nikakor ne moremo razumeti, zakaj je tako trdovraten.

Ko nas prizadane, začnemo ugotavljati, da ga v svoji prizadetosti nismo več zmožni ljubiti, ali ko nas osramoti, uniči našo dragoceno lastnino, ko v nas vrže svoje kosilo, ali ko na nas ali na svojega brata ali sestro – dobesedno ali figurativno – strese svoj bes z udarci in brcami. Medtem ko smo včasih zmožni vse skupaj sprejeti z dobro voljo in nas dogodki le malo prizadanejo, obstajajo tudi drugi trenutki, ko smo preprosto siti otrokovega vedênja, naj bo to še tako tipično za njegovo starost.

Seveda velika večina staršev svoje otroke večino časa ljubi in si ne želi ničesar boljšega kot to, da bi jih ljubili ves čas; nobene potrebe ni po dokazovanju, kako lepo je, če smo zmožni svojega otroka ljubiti brez rezerviranosti. Kljub temu pa obstajajo le malokatere ljubezni, ki bi bile popolnoma osvobojene od ambivalentnosti. To velja celo za materino ljubezen do prvorojenega sina, katere edinstvenost je po Freudu najbolj pozitivna in najmanj ambivalentna, če jo primerjamo z drugimi človeku znanimi razmerji. Z nadležnostjo, malodušnostjo in razočaranjem pa včasih ni zaznamovana le naša ljubezen do otroka, ampak tudi ljubezen, ki jo naši otroci čutijo do nas.

V mnogih konfliktnih situacijah si skrbni starši rečejo, da je vse to nujen, čeprav težaven del otrokovega odraščanja, in pri tem želijo, da bi njihovi otroci razvijali svojo voljo in vrednote. Žal takšen korekten vpogled pomaga le v omejenem obsegu, ko starši čutijo, da njihovi otroci ne izpodbijajo le njihovih vrednot, ampak tudi način življenja, ki ga starši zastopajo – izpodbijajo ga ravno otroci, okoli katerih se je vse njihovo življenje organiziralo od samega začetka.

V takšnih situacijah ponavadi pomaga, če si prikličemo v spomin, kako je bilo, ko smo se sami želeli vesti, če se nismo tako vêdli tudi dejansko, kot se naš otrok vêde zdaj; zagotovo so bili v življenju vsakega od nas trenutki, ko so starši zaradi nas izgubili vso potrpežljivost, ko smo jim hoteli kljubovati ali ko smo se jim dejansko upirali in jim molče ali odkrito ugovarjali zaradi njihovega načina življenja in vodenja stvari. Če se lahko resnično spomnimo teh situacij, se bomo spomnili tudi tega, kako zelo boleče so bile za nas kot otroke, kako tesnobni in negotovi smo bili v zakulisju naše uprizoritve kljubovanja in prepirljivosti, in kako smo sovražili nesposobnost naših staršev, ker vsega tega niso dojeli, zato ker so bili tako okupirani s svojimi lastnimi mukami.

Najstniško dekle, na primer, in njena mati sta se zapletli v prepir, ki se je stopnjevito razvnemal, končal pa se je tako, da je dekle preklelo svojo mater, ki je bila tako globoko prizadeta, da se slabih občutkov ni mogla otresti še nekaj dni potem. Spraševala se je, zakaj jo je prepir tako močno prizadel. Navsezadnje, naj je bila situacija še tako slaba, se ni zgodilo prvič, da se je silovit prepir končal na podoben način; a to je še nikoli prej ni prizadelo s tolikšno močjo. Končno se ji je posvetilo, da je ta spor v njej nekako priklical enega od zelo redkih trenutkov – davno pozabljenih trenutkov, ko je sama preklela svoja lastna starša, ko sta jo brezobzirno grajala zaradi njenega kajenja. Na svoje veliko začudenje se je spomnila, da je v tistem času, kakor tudi v podobnih situacijah, hotela s preklinjanjem prizadeti svoja starša zato, ker so bili zelo prizadeti njeni občutki, vendar ni verjela, da ji je to tudi uspelo. Prepričana je bila, da svojima staršema ni dovolj pomenila, da zanju ni bila dovolj pomembna in da jih zato ni mogla zares prizadeti z nobenim svojim dejanjem. Šele zdaj, ko je bila več dni globoko ranjena, ker jo je preklela njena hči, je dojela, kako globoko sta morala biti prizadeta njena starša, ko ju je preklela sama.

Ko si je v spomin priklicala te dogodke, je dojela, kako je svojima staršema storila krivico, ko jima je pripisala neobčutljivost za njene jezne izbruhe in ko je verjela, da je njun namen le to, da imata svoj prav ne glede na njene občutke. Toda za njen odnos do svoje hčere je bilo zdaj še bolj pomembno, da je dojela, kako strahovito ranjeno je moralo biti dekle, če je prišlo do takšnega izbruha. Svoje lastne prizadete občutke je nemudoma zavrgla, ko je postala zmožna sočutja do svoje hčere, katere razočaranost nad svojo materjo je v njej sprožila izbruh, v katerem jo je preklela na podoben način, kot takrat, ko je bila sama globoko razočarana nad svojima staršema, ki sta v njenih očeh storila veliko preveč dima okoli njenega kljubovanja s skrivnim kajenjem.

Ko smo torej zmožni priklicati v spomin svoj lastni emocionalni nemir in ceno, ki jo je ta izterjal od nas v podobnih situacijah – ne glede na to, kako odprto kljubovalni ali otopeli smo si drznili biti –, se naše muke razpršijo, nadomesti pa jih sočutje za otrokovo notranjo bolečino, ki jo poskuša skrivati pred nami (in mogoče tudi pred seboj) z uprizarjanjem samozadostnosti ali superiornosti. Naši spomini na svoje otroštvo nas naredijo potrpežljive in razumevajoče; in ko dojamemo, da otrok zdaj navkljub svojemu kljubovanju trpi tako, kot smo mi trpeli takrat, se naša ljubezen do otroka, v katerem zdaj prepoznavamo sebe iz mladosti, vrne sama od sebe. A da bi se to zgodilo, moramo takšne izkušnje podoživeti v duhu; dokler o njih zgolj beremo, jih ne moremo nanovo ustvariti, zato ker so specifičnosti naše lastne izkušnje tisto, kar jo ponovno dovolj oživi, da ni zgolj shranjena v spominu, temveč tudi podoživeta z občutkom.

Tudi če je starš v takšni situaciji, v kateri je na primer preklet s strani svojega otroka, zmožen slediti zunanjemu nasvetu, da naj v težavnih trenutkih ohranja mirno kri – in nekateri starši so zmožni potrebne samokontrole, ki jo to zahteva –, starševo vedênje na ta način postane izumetničeno, celo mehanično, saj ni naravna posledica starševih notranjih občutkov. Tako v otrokovih očeh ne postane bolj human, ampak manj human.

Težko se je spomniti, še težje pa je delovati v skladu z nasvetom, naj se do svojega otroka vedêmo ljubeče v trenutkih, ko je natanko naša ljubezen do njega tisto, zaradi česar nas njegovo vedênje tako skrbi.

Ravno zato, ker svoje otroke tako ljubimo, smo tudi tako ranljivi – globlja ko je naša ljubezen do njih, bolj globoko ranljivi so naši občutki in bolj je lahko naše emocionalno ravnovesje, od katerega je odvisna naša zmožnost, da ostanemo potrpežljivi in razumevajoči, vrženo s tečajev. Če bi bili do svojih otrok bolj indiferentni, slednji ne bi imeli moči, s katero povzročijo, da nam zavre kri.