Starši: O raziskovanju otrokovih motivov

Kadar je otrokovo vedenje nesprejemljivo, poskuša večina inteligentnih staršev razmišljati z njim, mu pojasniti njegove napake in razložiti, zakaj je njihov pogled na zadevo boljši od njegovega.

Potem, ko se otrok enkrat odloči, ga ti dobronamerni napori na žalost le redko prepričajo, naj se spremeni ali premisli.

Starši lahko res dosežejo njegovo pokorščino, dokler je majhen. Toda vse preveč pogosto verjamejo, da je otrok osvojil njihov način razmišljanja, zato ker zdaj dela, kot mu je bilo rečeno; ali pa jim ni mar (kar je še slabše), kaj on verjame, če se le »zna obnašati«. Zanje je zadeva morda poravnana, toda to nikakor ne pomeni, da je poravnana tudi za otroka. Morda je nesrečen, ker je onemogočen; še več, morda kuha zamero proti staršema, ki sta ga prisilila, da obrne hrbet vsemu, za kar še vedno verjame, da ima dobre razloge, saj se do tega nikakor ne bi mogel dokopati, če razlogi ne bi bili dobri.

Govor odraslega zlahka teži k temu, da bi bil pametnejši od otroka, četudi se odrasli te težnje niti malo ne zaveda, saj je starševa intelektualna moč toliko večja od otrokove, ki je svoje argumente nezmožen razporediti na prepričljiv način.

Toda superiorna zmožnost odraslega za argumentiranje in njegovo obširnejše obvladovanje relevantnih dejstev – ki so tako prepričljiva za starša – je lahko s strani otroka izkušena preprosto kot zbijanje vrednosti njegovemu mnenju. In mnogokateri otrok, ki iz preteklih izkušenj ve, da bo starš uveljavil svojo voljo, je vnaprej jezen in nesrečen zaradi rezultata, ki ga pričakuje, ti občutki pa mu preprečujejo argumentirati svoje stališče in razumeti tistega, s katerega se starš ne premakne.

Tako se otrok počuti intelektualno izigranega, biti izigran pa je frustrirajoča in izčrpavajoča izkušnja. Daleč od tega, da bi nas prepričala, izigranost ponavadi pomeni le to, da obmolknemo, toda pri tem se še bolj trmoglavo oklepamo svojega lastnega mnenja. Otrok utihne, starš pa verjame, da si je izbojeval svoj prav. Kadar starš kaj reče, se otrok, zato da ne bi prišlo do prepiranja, ponavadi strinja, da ima starš prav, starš pa vse preveč pogosto pomeša otrokovo privolitev z otrokovim prepričanjem.

Starši se ponavadi ne zavedajo, da otrok v njihovih razlogih in vedênju vidi prav tako malo smisla, kot ga oni vidijo v njegovih.

Bolj ko si nameni dveh oseb prihajajo navzkriž, manj je vsaka od njih voljna ali zmožna verjeti v poglede in motive druge osebe, in to velja enako za starše in otroke. Zadeve se za njih še otežijo zaradi dejstva, da otrok do trenutka, dokler ne doseže adolescence, ni zmožen vzdrževati dveh ali več različnih gledišč: vse stvari so bodisi na ta ali na oni način.

Le zrel um lahko razume razlikujoča se gledišča, ki jih lahko ustvarijo različne perspektive.

Torej je starš tisti, ki mora prepoznati široko raznolikost perspektiv, interesov, skrbi in ciljev med njim in njegovim otrokom, in podeliti pogledom svojega otroka tisto, kar jim je dolžan podeliti, naj bodo le-ti na površju videti še tako napačni.

Razen če ni vsaj ena stran v konfliktu zmožna resno vzeti v premislek gledišče druge strani, ne more priti do nobene zadovoljive rešitve.

Otrokova skrajna odvisnost od starša, ga prisili, da stori, kar mu je zapovedano, starš pa je vse preveč pripravljen misliti, da otrokova privolitev dokazuje njegovo prepričanje v razsodnost starševe zahteve. Toda otrok je zmožen slediti starševim ukazom le z veliko notranjo zadržanostjo, saj nima nobene moči, s katero bi jih zavrnil.

Biti prisiljen delovati v nasprotju z lastnimi verjetji je zelo mučna in slaba izkušnja, tudi če naj bi bili rezultati takšnega delovanja koristni; vedno mislimo, da bi bili rezultati boljši, če bi imeli moč delovati tako, kot smo prvotno hoteli.

Tako razmerje med otrokom in staršem trpi vsakokrat, ko staršu spodleti pri iskanju dobre rešitve za zastoj, ki se je zgodil med njima v zvezi z neko zadevo. Rešitev, s katero sta lahko zadovoljna oba, starš in otrok, je možna le potem, ko starš podeli otrokovim željam in glediščem vrednost, ki jim jo dolguje – naj bodo te želje še tako naivne in nezrele.

Podeliti vrednost otrokovim mislim in željam ne pomeni, da jih moramo sprejeti kot praktične, ali da z njimi delamo kompromise, ko smo prepričani, da bi bila njihova zadovoljitev nekaj slabega, nevarnega ali nepraktičnega. Francozi poznajo rék: Tout comprendre c'est tout pardonner – popolnoma razumeti, vrednotiti gledišča in dejanja drugega pomeni toliko kot oprostiti jih. Toda to ne pomeni, da se moramo z njimi strinjati. (Ta popularni izrek izhaja iz Mme. Staël-ove trditve »Ko razumemo vse, postanemo zelo popustljivi«, kar ponovno verjetno izhaja iz Goethejeve »Tistega, kar razumemo, ne moremo kriviti«.)

Torej bo dovolj dober starš raziskal otrokove motive, poskušal razumeti njegove misli, ceniti njegove želje, tako da bo razumel, kaj je tisto, kar on upa, da bo dosegel, in zakaj in kako. Na osnovi takšnega razumevanja bomo morda zmožni pokazati svojemu otroku znotraj njegovega miselnega okvira – namesto znotraj našega –, kako je njegova metoda lahko neprimerna za njegove cilje in kako bi jih lahko bolje dosegel. Potem lahko iz otroka izvabimo tisto, zaradi česar bo delal po svojih najboljših močeh, da bi dosegel tisto, za čimer se on žene in kar se ne bo nujno srečalo z našimi pričakovanji glede ciljev, ki jih imamo zanj predvidene mi, naj bodo slednji za nas videti še tako razumni in pomembni.

Otroku je v neizmerno zadovoljstvo, če čuti, da ga jemljemo resno, prav takšen pa je tudi njegov občutek, da ga starši razumejo. Ker je zadovoljenost tisto, za kar mu gre, je zanj sprejemanje teh zadovoljitev lahko sprejemljiva kompenzacija za spremembo vedênja, ki jo zahtevamo od njega.

Dejstvo je, da večina ljudi potrebuje občutek, da so njihovi pogledi deležni polne pozornosti, preden so pripravljeni in zmožni resno vzeti v razmislek nasprotujoče poglede, ki so jim predstavljeni.

Potrebna je upoštevanja vredna velika mera notranje varnosti, da bi bili zmožni upoštevati poglede, ki nasprotujejo našim, varnost, ki manjka otrokom vseh starosti. Toda zadeva postane veliko lažje izvedljiva, če čutimo, da se je druga oseba voljna potruditi razumeti naše razloge in jih vzeti resno (z njimi pa tudi nas) – potem smo odprti za druge argumente, ki jih morda postanemo voljni tudi sprejeti.

Najpogostejši vir razprtij med starši in otroci je starševsko vztrajanje, da otroci zadeve zaznavajo tako, kot oni, in temu ustrezno tudi odgovarjajo – navkljub opozorilu svetega Pavla, da lahko otrok misli in razume le tako, kot otrok, ne kot odrasli.

Terence je še bolj zgodaj trdil, da obstaja toliko mnenj, kolikor je ljudi. Res je: isti fenomen se prikaže kot drugačen tudi odraslim, ki imajo precej podobno ozadje, saj je vsota naših preteklih izkušenj in naših posamičnih referenčnih okvirjev, ki določajo naše gledišče.

In stvari so še bolj zapletene tam, kjer zadevajo starše in otroke, kajti razlike v njihovih izkušnjah, objektivnosti in razumevanju so veliko večje, celo v primerjavi s tistimi, ki zadevajo odrasle, ki nimajo podobnih ozadij.

Če torej hočemo, da otrok doume nekaj na način, za katerega verjamemo, da je korekten ali da je zanj dobrodejen, moramo upoštevati pomene, ki jih dogodku ali izkušnji pripisuje on sam, v skladu z njegovim referenčnim okvirjem. Na tej osnovi lahko svoje ravnanje uravnavamo okoli dogodka tako, da bo zanj dobilo smisel, na način, ki ga želimo sami. To ni enostavno niti v najobičajnejših vsakdanjih situacijah – niti takrat, ko se med nas in otroka ne vrine noben zunanji dejavnik.