Starši: Logičen razlog, zakaj je neuspeh lahko videti bolj zaželen, kot uspeh

Šolsko delo, predmet razprave, okoli katerega med staršem in otrokom pogosto prihaja do nesporazumov, lahko služi za nadaljnjo ilustracijo, kako lahko različne perspektive zlahka postanejo kamen spotike med njima. Isti pojem ali izkustvo ima lahko za vsakega od njih radikalno drugačen pomen.

Premnogega starša, ki je zaskrbljen glede otrokovega šolskega napredovanja, motivirajo strahovi za mladostnikovo prihodnost; vendar otroku prihodnost pomeni jutri ali kvečjemu nekaj dni po današnjem.

Obdobje, ko bo zapustil šolo, če sploh ne omenjamo odraslosti, je zanj oddaljeno toliko, kot sama večnost – je nekaj nedojemljivega in nepredstavljivega. (Celo mnogi odrasli si le s težavo predstavljajo sebe, oddaljene petnajst let v prihodnosti.)

Ravno zato, ker otrok nima nikakršnega pojmovanja prihodnosti, mu je tisto, kar se dogaja prav zdaj, pomembnejše kot vse drugo.

Ker je njegov starš nezadovoljen v sedanjosti, je to zanj pomembnejše od vsega, ker se tako počuti zdaj; toda vir tega nezadovoljstva – zaskrbljenost glede prihodnosti – otroku ne pomeni nič.

To ne bi smelo niti za trenutek zmanjšati pomena dejstvu, da je za šolski uspeh za večino otrok največjega pomena starševo zanimanje za njihovo učenje. Toda to zanimanje bi se moralo tikati tistega, kar se dogaja iz dneva v dan, kajti to je način, kako otrok živi in kako razume življenje.

Bistvena sestavina šolskega uspeha je pri večini otrok pozitivno razmerje do svojih staršev in do njihove vključenosti v intelektualne zadeve. Otrok želi imeti dostop do česarkoli, kar je pomembno staršema, ki ju ljubi, hoče se več naučiti o stvareh, ki njima tako veliko pomenijo. Hoče jima tudi ugoditi, da bi dobil njuno odobravanje takoj zdaj (kakor tudi odobravanje učitelja in katerekoli osebe, ki mu je pomembna). Če se podvrže študiju, lahko ta postane relativno lahek način, kako vse to doseči.

Otrok, ki se učno dobro odreže, si prisluži mnoge nagrade; njegova starša sta zadovoljna z njim, njegovi učitelji ga hvalijo, dobiva dobre ocene. Če potem otroku v šoli, v kateri ima vse potrebne zmožnosti za uspeh, kljub temu spodleti, morajo biti na delu zelo močni razlogi, ki so vzrok njegovega neuspeha – razlogi, ki se jim otrok očitno težje upre, kot nagradam za učni uspeh. Da bi jih razumeli, moramo najti tisto perspektivo pogleda na šolsko učenje, s katere je neuspeh videti bolj zaželen, kot uspeh.

Starševsko a priori prepričanje, da ni možna nobena takšna perspektiva, je tisto, kar staršem preprečuje razumeti, zakaj njihovi otroci dajejo prednost neuspehu pred uspehom. Če bi starši poskušali stvari videti s perspektive, s katere je otrokova prednostna izbira razumljiva, bi dojeli njegove razloge, za katere bi ugotovili, da so logični; še pomembneje je, da bi bila razprtija razrešena, oni pa bi vedeli, kako otrokovo izbiro obrniti, tako da bi ponovno postala bolj skladna z njihovo lastno.

Tu lahko navedemo primer, ki ustreza povedanemu. Ella je bila najstnica staršev, ki sta dosegla visoke cilje in ki sta najvišjo pomembnost pripisovala svojemu znatnemu akademskemu uspehu in šolskemu uspehu svojih otrok. Ella je bila vseeno precej povprečna učenka, zelo drugačna od njenega starejšega brata, ki je bil – v očitno zadovoljstvo staršev – pravi učenjak. Čeprav je Ella poprej prejemala spoštovanja vredne ocene pri vseh predmetih, ji je pri vseh nenadoma spodletelo. To je, razumljivo, povzročilo globoko zaskrbljenost njene matere, ki jo je že več let skrbelo zaradi Elline indiferentnosti glede izobraževanja; brezuspešno je poskušala regulirati količino časa, ki ga je Ella preživela pred televizijo in jo pripraviti do branja »dobrih« knjig. Posvetovanja z učitelji zadeve niso uspela osvetliti v novi luči; tudi oni so bili zbegani.

Nesrečna in zmedena zaradi situacije je mati začela iskati strokovni nasvet, kako naj dekle spodbudi k branju dobre literature in boljšemu izdelovanju šole. Precej odkrito je spregovorila o svojih skrbeh, ki so zadevale hčerino pomanjkanje zanimanja za knjige, njeno pohajkovanje z mnogimi prijateljicami, njeno odvisnost od televizije; opisala je tudi svojo odkrito in hudo kritično naravnanost do svoje hčere. Stvar, ki je ni omenila, dokler ni dobila direktnega vprašanja glede družinske situacije, je bila, da je njen mož zapustil dom nekaj mesecev prej, na njeno veliko žalost. Ta ločitev je bila očitno tako boleča zanjo, da se je hotela izogniti celo govorjenju ali razmišljanju o njej, čeprav se je zavedala, da je prinesla resne težave njeni celi družini. Če je mogoče, je zdaj bolj kot kdajkoli prej še močneje čutila svojo obvezo, da poskrbi, da njeni otroci ne zaidejo s poti. Toda ko je pritiskala na Ello, naj izboljša svoje izdelovanje šole, je dosegla nasprotni učinek.

Materi ni prišlo na misel, da bi lahko obstajali tehtni razlogi za hčerino vedênje, zato se ni posvetila vprašanju, kateri bi ti razlogi lahko bili; namesto tega sta se ji zdeli brezbrižnost in iskanje plehke zabave zadostno pojasnilo dekletovega ekstremnega vedênja.

Če bi mati izhajala iz prepričanja, da mora imeti njena hči prav tako dobre motive za svoja dejanja, kot jih ima mati za svojo željo, da bi brala dobro literaturo in jo uporabljala pri učenju, bi materi morda prišlo na misel, da bi se vprašala, zakaj, če je Ella vedno dobila dovolj dobre ocene, ji je nenadoma spodletelo pri vseh predmetih, ne le pri tem ali onem.

Mati je bila pri svojem poklicnem znanstvenem delu navajena skrbno upoštevati vse okoliščine, povezane z dogodkom, preden je prišla do kakršnegakoli sklepa glede vzroka dogodka. Toda ko ji je šlo za svojo hčer, si ni postavila točnih vprašanj. Kateri pomembni vzrok bi lahko prišel v poštev pri tako radikalni spremembi hčerinih šolskih dosežkov? Kateri drugi pomenljivi dogodki so se pripetili v približno tistem času, kot njen učni neuspeh? Če bi premislila ta vprašanja, bi postalo očitno, da se je v dekletovem življenju zgodila velika sprememba, odhod njenega zelo ljubljenega očeta, in možna povezava med tema dvema dogodkoma bi se vsaj nakazala.

Materin strah, da bi zakonska razveza lahko imela destruktivne posledice za njene otroke, in njena odločenost, da jih prepreči, jo je zaslepil za hčerine resnične intence. Njeni občutki strahu in odločenost so bili nadgradnja njenega osnovnega prepričanja, da ne morejo obstajati nikakršni dobri razlogi za šolski neuspeh. Njeno slabo mnenje o hčerinih motivih, ki jih je videla kot lenobo, vihravost, ali puhloglavo iskanje užitka, in žalost, ki jo je vse to prineslo, sta materi preprečila, da bi se ozrla za bolj velikodušno razlago hčerinega vedênja. Prepričana, da so bili njeni pogledi na Elline motive pravilni, preprosto ni mogla videti, da je Ella hotela natanko isto, kot ona: vrnitev očeta nazaj k njegovi družini.

V nasprotju z materino idejo, da hčerin neuspeh dokazuje, da je zanjo šola nepomembna, je dekle dejansko absorbiralo prepričanje svojih staršev, da lahko učni uspeh človeku omogoči spremeniti življenje in doseči najpomembnejše cilje.

Dekle se je torej odločilo, da bo uporabilo velik pomen, ki ga je njen oče pripisoval učnim dosežkom, tako da bo dobila tisto, kar je bil njen cilj v sedanjosti: prisiliti ga, da se vrne k svoji družini. Ella je bila dovolj pametna, da je doumela, da bo oče njeno nadaljnje tekoče opravljanje šolskega dela interpretiral, kot da je vse v redu, navkljub njegovemu odhodu; tako ne bi bilo nobene potrebe po njegovi vrnitvi. Njen skrajni neuspeh – nekaj, kar se prej ni nikoli zgodilo – bi ga lahko zaskrbel dovolj močno, da bi zadeve spremenil nazaj v stanje, v katerem so bile pred njegovim odhodom: on bi se vrnil domov, ona pa bi spet začela nabirati dovolj dobre ocene. Njena popolna neuspešnost pri vseh predmetih je bila sredstvo, s katerim bi ga zvabila nazaj, čeprav se je pri polni zavesti zavedala le občutka, da brez svojega očeta, ki bi ji bil v oporo, ne more funkcionirati.

Njena mati, zapletena v lastne probleme, si je želela le, da v družini ne bi bilo več nobenih dodatnih težav, toda Ella je bila bolj optimistična: verjela je, da je očetov odhod mogoče obrniti v nasprotno smer, in to se je odločila doseči na najboljši možni način, ki si ga je lahko zamislila.

Z vidika tistega, kar je bilo najpomembneje, se je z materjo popolnoma strinjala, četudi mati tega ni mogla videti.

Tako je vedênje, ki je na prvi pogled pokazatelj, da sta starš in otrok v svojih namerah v popolnem navzkrižju, lahko dejansko motivirano z njunim stremljenjem k istemu cilju, čeprav z zelo različnimi sredstvi.

Res je, lahko bi rekli, da se je Ella vedla naivno in nezrelo, z neznatnim upoštevanjem dolgoročnih posledic. Toda glede na njeno starost, kako bi sploh lahko bilo drugače? In tudi, gledano realistično, kaj drugega bi lahko storila, da bi na svojega očeta naredila tako močan vtis?

Bolj pogosto kot so starši pripravljeni verjeti je cilj, ki si ga postavi njihov otrok, tudi njihov cilj.

On je tako globoko navezan nanje, njegovo življenje je tako prepleteno z njihovim, da si ne more pomagati, da ne bi intuitivno odgovoril na tisto, kar se dogaja v njihovih mislih in srcih. Otroci pogosto reagirajo manj na tisto, s čimer je zaposlen zavestni um staršev, in bolj na tisto, kar je na delu v njihovem nezavednem, kajti otroci sami so mnogo bolj pod vplivom njihovega nezavednega, kot so odrasli sami. Torej otrok reagira v glavnem na starševo nezavedno. V njegovem svetu, kjer sonce vzide in zaide s staršem, in kjer je videti, da je za starša vse mogoče, ima tisto, kar imenujemo objektivna realnost, majhno vrednost.

Najsi je mati še tako globoko želela moževo vrnitev domov, se je glede tega počutila brezupno, ker je bila realistična in je vedela, kako se stvari odvijajo na tem svetu, predvsem pa, kako se stvari odvijajo pri njenem možu. Čeprav je močno želela, da bi se vnovič pridružil družini, se je glede njega počutila ambivalentno, ker jo je njegov odhod tako zelo prizadel; po vsem, kar je storil, je imela o svojem bivšem možu mešane občutke. Ker je bila prepričana, da ga nič ne bo pripeljalo nazaj, ni pomislila, da bi njena želja po njegovi vrnitvi lahko motivirala njeno hčer.

Ellini občutki glede očeta niso bili ambivalentni, zato se je odzvala le na eno plat materine ambivalentnosti, na tisto, ki je hotela videti vnovič združeno družino; ker je bila ta plat materine ambivalentnosti usklajena z Ellinimi lastnim željami, je na slednjih začela delati (četudi nezavedno) z veliko odločnostjo, nezmožna razumeti, zakaj mati zadeve ne more videti na Ellin način.

Ker je Ella živela v sedanjosti, je ni skrbela prihodnost – za katero je bila mati tako zaskrbljena –, ampak je čutila realno in konstantno žalost ob izgubi očeta.

Iz lastne izkušnje dekle očeta ni poznalo kot moža ali kot odraslega moškega, ki ima mnoge interese zasidrane zunaj doma. Ona ga je bistveno poznala le kot svojega očeta; vse drugo je imelo zanjo le malo realnosti. Zdaj, ko je ta vez, ki je zanjo nadvse pomembna, pretrgana, si ne more zamisliti ničesar drugega razen tega, da jo poskuša obnoviti. Razmerja svojih staršev ni bila zmožna videti takšnega, kot je v resnici bilo; videla ga je tako, kot ga vidi vsak otrok, to je kot usklajenega z otrokovo željo. V nasprotju z materinim glediščem, je bila z gledišča njene perspektive očetova vrnitev zanjo veliko realnejša možnost, na katero je veliko lažje vplivati, zato se je odločila storiti vse, kar je bilo v njeni moči, da bi se njene lastne in materine želje uresničile.

Nesreča v tem primeru je bila, da Ellina mati, prepričana v hčerino namerno nasprotovanje njeni največji želji, ki jo je gojila zanjo, ni mogla videti, da dekle poskuša doseči tisto, kar sta si obe najbolj želeli. Ni mogla doumeti, da je na dolgi rok, če bi bil njen mož vsaj spodbujen k svoji očetovski funkciji, en spodleteli šolski semester zelo majhna cena, ki bi jo Ella plačala.

[Vir: Bruno Bettelheim / Dovolj dober starš]