Starši: Nakupovalni centri BTC in vzgoja otrok.

Precej dobro vemo, da mi in naši otroci gledamo na stvari iz precej različnih perspektiv, vendar ta vednost vse preveč pogosto ostaja teoretična vednost, ki jo izgubimo izpred oči vsakič, ko se ujamemo v situacijo, v kateri prideta naša in otrokova perspektiva v konflikt.

Na primer, supermarketi so kraji, kjer se matere in otroci zlahka razjezijo drug na drugega. Če se to zgodi, je običajno vsak zase prepričan, da je njegova jeza, usmerjena na drugega, dobro upravičena, medtem ko obratno ne velja: jeza drugega, usmerjena na nas, ni upravičena.

Kot je pripomnila Anna Freud, otrok, ki je komaj shodil in ki se izgubi nekje med policami, kjer tesnobno joka za svojo materjo, nikoli ne reče: »Izgubil sem se,« ampak vedno obtožujoče reče: »Izgubila si me!« Redko naletimo na mater, ki se strinja, da je ona izgubila njega! Ona pričakuje, da bo njen otrok ostal z njo; v njenem izkustvenem svetu je otrok tisti, ki je izgubil sled za materjo, medtem ko je v otrokovem izkustvenem svetu mati tista, ki je izgubila sled za njim.

Vsako od teh gledišč je povsem pravilno s perspektive individuuma, ki mu pripada. Kar se običajno zgodi, je, da mater ali otroka pritegne ali zmoti nekaj drugega: njo njeni nakupovalni nameni, njega druge stvari; ali, bolj verjetno, on je preplašen, ker njegova mati posveča manj pozornosti njemu kot izdelkom na policah. Zato začne postopati naokoli ali pa zaostaja, medtem ko mati zavije med druge vrste nakupovalnih polic. Ko se nenadoma zave njene odsotnosti, jo gre iskati, a ker se je premaknil med druge vrste polic, kmalu v grozi dojame, da je izgubljen.

Mati razume otrokovo tesnobo, toda ker ve, da sta oba še vedno v isti trgovini in da je mogoče otroka zlahka najti, ji lahko ne uspe odgovoriti na velikost njegove tesnobe; če njegov strah prevedemo v odraslim razumljiv jezik, je tako, kot če bi bili nenadoma in nepričakovano izgubljeni v popolni divjini. Občutljiva mati to nekako prepozna, vendar je zanjo lahko zelo boleče, ko dojame, da se je otrok zaradi nje znašel v takšnem stanju tesnobe; težko si prizna, da se je osredotočala na nekaj – izbira izdelkov –, kar je tako nepomembno v primerjavi z agonijo njenega otroka. Nadalje lahko otroku zameri njegovo implicitno obtožbo, da ga je zanemarila, ali občuti, da je bila krivda otrokova in ne njena, če se je »izgubil«.

Torej mati pristane na hladnokrvni odrasli pogled na situacijo – pogled, izhajajoč iz virov, ki so dostopni odraslemu – bolj zato, da bi utišala občutke glede svoje nezadostne pozornosti do svojega otroka, in ne zato, ker ne bi premogla občutljivosti za njegove občutke.

Medtem ko je njen pogled pravilen, če nanj gledamo z njene perspektive, stori krivico otrokovemu pogledu, kajti ta je bil najprej tesnoben zaradi občutka izgubljenosti, potem pa še zaradi obupanosti nad tem, da ga mati ne razume. Ta kombinacija je tisto, kar takšne vsakdanje dogodke spreobrne v nekaj otroku strašljivega, če nanje ne reagiramo v skladu z njegovim notranjim izkušanjem dogodkov.

Tukaj, tako kot v mnogih drugih podobnih situacijah, je vse dobro, če na otrokov strah odgovorimo primerno; toda če smo neobčutljivi za njegov strah in jezni, ker napravi toliko hrupa in k nam pritegne toliko pozornosti, potem se otrok počuti še bolj izgubljenega. Njegova izgubljenost zdaj ni fizična, ampak ima vzrok v nerazumljenosti s strani ravno tiste osebe, katere razumevanje – zanj in za njegove potrebe – je njegov edini vir varnosti.

Ker smo bili mi tisti, ki smo se odločili, da ga bomo odpeljali na kraj, kjer toliko stvari pritegne njegovo pozornost in zmoti njegovo prizadevanje, da bi nas imel ves čas znotraj svojega vidnega polja, je z njegovega gledišča vse skupaj naša krivda.

Še en primer lahko dodatno ilustrira razliko v perspektivah. Otrok spusti dragocen predmet in ta se raztrešči. Starš, razburjen zaradi škode, mu da vedeti, da je jezen zaradi njegove nerodnosti.

Toda premislimo pripetljaj še z otrokovega gledišča. On je tesnoben zaradi razbitja in zaradi reakcije, ki jo pričakuje od svojega starša, za katerega ve, da se bo odzval z razburjeno kritiko. Stvari so še slabše, ker otrok ve, da bi bil tisti predmet v starševih rokah popolnoma varen. Tako njegova neadekvatnost, ki mu je tako boleče priklicana v spomin, k njegovemu strahu pred starševsko jezo prišteje še opustoševalni občutek manjvrednosti in neadekvatnosti. Če bi starši lahko vedno imeli v mislih, da je to otrokovo stanje duha, se ne bi tako razburili zaradi materialne škode. Namesto tega bi se v svojem srcu obrnili k ubogemu otroku, ki je zelo nezadovoljen s samim seboj, nezadovoljen s tem, kar je storil, prestrašen pred starševsko jezo. Potem bi omalovaževali razbitje in se osredotočili na blažitev otrokove globoke stiske.

Ta dva zelo običajna primera ilustrirata, kako drugače se odzovemo, ko vidimo stvari z obeh perspektiv, z naše in otrokove. Pravzaprav je v zadnji situaciji on tisti, za katerega je bolj verjetno, da bo dojel, kaj se je zgodilo z vidika obeh gledišč, pod pogojem, da je zmožen urediti svoje nerazločne in skaljene impresije.

Tudi če se ne sprašuje, zakaj smo ga izzvali k temu, da je vzel v roke tisti vabljivi objekt, saj smo ga postavili na doseg njegovih rok, je globoko nesrečen, ker smo v njem prepoznali vzrok naše stiske, prestrašen pred našo jezo in nesrečen zaradi svoje neadekvatnosti, ki jo nezgoda tako jasno dokazuje.

Medtem ko se ukvarjamo le z izgubo objekta, se on ukvarja z našo izgubo in nesrečo, kakor tudi s svojo. Lahko bi se vprašali, kdo od obeh, starš ali otrok, kaže večjo stopnjo razumevanja in zrelosti v tem primeru.

Vpletene niso le različne emocionalne perspektive, ampak tudi zelo otipljive fizične razlike. Supermarketi so urejeni tako, da je njihovo blago zlahka na dosegu rok odraslih – ne pa tudi nujno na dosegu rok otroka. Kar je na policah, je znotraj otrokovega vidnega polja in tako vzbuja njegovo radovednost; vendar je izven njegovega dosega, kar ga frustrira. In dragoceni objekt, ki ga odrasli lahko varno drži, je preprosto prevelik za otrokovo majhno roko.

Dokler nas ne preplavijo emocije, se teh fizičnih razlik dobro zavedamo, in kadar smo v dobrem stiku z našim malim otrokom, jih poskušamo premostiti ali vsaj zmanjšati, kolikor je to mogoče. Zaslonko zmanjšamo na nivo otrokovega očesa; usedemo se z njim na tla – vedno na njegovo veliko zadovoljstvo, kajti on intuitivno prepoznava naše napore, s katerimi poskušamo zmanjšati medsebojno emocionalno in izkustveno distanco.

Podobno velja takrat, ko ga dvignemo v naročje ali mu pustimo, da zajaha na naših ramenih, tako da vidi stvari celo z višje točke, kot je naša, s tem mu damo veliko ugodja, saj lahko od tam opazuje svet, kakršen je videti z naše perspektive. Vendar obstajajo tudi takrat pomembne razlike v občutkih varnosti; otrok, ki sedi na naših ramenih, izgubi tla pod nogami, medtem ko jih mi ne.

To so vsakodnevna opazovanja. Toda le če si vzamemo čas, da bi si svet ogledali z gledišča majhnega otroka, začnemo razumeti, kako nepremagljiv je videti v njegovih očeh: kako ogromni so vsi objekti, kako visoko in frustrirajoče daleč izven njegovega dosega. Odrasli normalno vidijo površino mize, in vse kar je na njej, je na dosegu naših rok. Majhen otrok nikoli ne ve, kaj je na mizi in običajno vidi le njeno spodnjo stran, razen če ga dvignemo ali posedimo na visok stol. Celo kadar sedi na visokem stolu, je večina stvari na mizi izven dosega njegovih rok, kar ga pogosto frustrira. Njegov položaj na visokem stolu je nekoliko kočljiv, kajti če pade s stola, se poškoduje, z njega pa ne more sestopiti brez naše pomoči. Kadar se sklonimo ali usedemo na tla, sta nam enako dostopni obe perspektivi gledanja na svet, naša odrasla in tista od majhnega otroka; mlademu otroku je dostopna le njegova perspektiva, razen če ga dvignemo in mu omogočimo videti našo perspektivo. On se mora zanašati na našo pomoč, da bi videl stvari tako, kot jih vidimo mi, da bi splezal po stopnicah, da bi prečkal cesto – v vseh situacijah mora biti odvisen od odraslega spremstva. To prispeva k določeni stopnji negotovosti in odvisnosti, ki jo je težko dognati, potem ko smo jo enkrat prerasli, toda če hočemo biti dovolj dobri starši, jo moramo razumeti in biti sočutni do nje. Če se v supermarketu lahko za trenutek prestavimo v otrokove misli (to je primer, ki ga je mogoče kopirati v vsaki veleblagovnici), se nam bo zdelo nemogoče razjeziti nanj zaradi strahu, ki ga je preplavil, ko nas je izgubil izpred oči. Daleč od tega, da bi se nad njim razburili, bomo z njim delili olajšanje, ker ni več izgubljen.

Ko smo uspešni v umevanju načina, kako so stvari videti otroku z njegove perspektive, si nekako prisvojimo njegovo izkušnjo, ne na njegov, ampak na naš način, in tako dobimo globlje razumevanje njega kot osebe. Če ga dobimo, potem na vsako situacijo odgovarjamo ne le na naš način, ampak istočasno in namestniško tudi na njegov način.

To nam dopušča, da se udeležujemo dogajanja – ne kot enaki, ker nismo enaki, ampak kot enako pomembni partnerji v skupnem in najpomembnejšem podvigu naših življenj – to je družinskega življenja.

Takšno prizadevanje za razumevanje in na nek način namestniško izkušanje tistega, kar izkuša naš otrok, ter odgovarjanje na situacijo na tej osnovi ima pogosto tudi zelo dragocen stranski učinek spominjanja davno pozabljenih, a pomenljivih podobnih ali analognih pripetljajev iz našega otroštva. Dopušča nam, da končno popolneje dojamemo pomen, ki so ga takrat imeli za nas, vlogo, ki so jo odigrali v oblikovanju naše osebnosti in predstave sveta. Če se to zgodi, nas obogati boljše razumevanje ne le našega otroka, ampak tudi našega otroštva.

Morda bomo naposled celo zmogli priti do rešitev lastnih problemov, ki so bili prej zakopani, in torej nerazrešljivi, in ki so sedaj razkriti v treh precej različnih svetlobah – v tisti, ki jo oddaja reagiranje našega otroka, v tisti, ki jo oddaja reagiranje tistega otroka, ki smo bili nekoč mi sami, in v tisti, ki jo oddajamo zdaj, ko smo odrasli.

Do stopnje, v kateri nam uspe to doseči, se mi in naš otrok drug drugemu približamo – emocionalno in kot osebe – in rastemo, zmožni vedeti in ceniti svoje otroke kot to, kar so: otroci.