Starši: za intimnost / proti povprečnosti

Ko nam na posvetu povedo, da je vedênje našega otroka normalno za njegovo starost, nam to ni dosti v pomoč.

Poleg tega je koncept normalnosti vprašljiv: natanko kaj »normalen« pomeni tam, kjer so vključeni intimni odnosi?

Pomeni toliko kot »povprečen«, toda noben otrok noče biti »samo povprečen«; niti si mi ne želimo, da bi bili naši otroci samo povprečni. Naš otrok bi iz odličnih razlogov moral hoteti biti nekaj zelo posebnega za nas, ne le »povprečen« posameznik; vso pravico ima pričakovati, da je za nas zelo edinstven.

Medtem ko je torej koncept norme statistično uporaben, dobesedno izgubi ves smisel, ko so na delu globoki občutki, s katerimi sta povezana starš in otrok.

Ukvarjanje z »normalnostjo« je znak vdora znanstvene abstrakcije v prostor, ki je namenjen najintimnejšemu odnosu.

Ko smo s svojim otrokom srečni, ne moremo niti za trenutek verjeti, da je tisto, kar on je in dela, zgolj nekaj, kar je in dela vsak otrok njegove starosti.

Naša ljubezen do njega nas prepriča, da je on zelo poseben, ne zgolj povprečen.

Prav tako ne bi bili zadovoljni, če bi bil naš otrok prepričan, da smo mi, njegovi starši, zgolj povprečni starši, niti boljši niti slabši, niti bolj niti manj skrbni glede njega in njegove dobrobiti, niti bolj niti manj vredni njegove ljubezni kot vsi drugi odrasli, ki so nam z nekaterih drugih vidikov, statistično vzeto, povsem podobni.

Po drugi strani velja, dan nam je le malo v uteho, če nam povedo, da je vedênje našega otroka »normalno«, medtem ko trpimo zaradi slabih občutkov ali ko nas skrbi, da so njegova dejanja ta trenutek škodljiva ali kvarna za njegovo prihodnost. Ko moj otrok vozi neprevidno ali celo nevarno, mi kot staršu nič ne pomaga niti ne zmanjša mojih skrbi, če mi povedo, da je to »normalno« vedênje za otroke njegovih let. Raje bi videl, če bi moj otrok odstopal od norme in bil previden voznik!

Edinstvena pomembnost, ki jo ima otrok za nas, se zmanjša, če imamo v razmerju do njega v mislih normo, kajti to implicira, da ga primerjamo s tujci.

Naš otrok je po zunanjih merilih morda povprečen, ker ga z njimi primerjamo s tujci, to je z ljudmi, ki so tujci globoki intimnosti našega skupnega življenja z otrokom.

Vse je v redu, če otroka na tak način ocenjujejo tujci; več od njih ne bi smeli pričakovati.

Toda kadar starš začne gledati na medsebojni odnos s svojim otrokom klinično, se v tem odnosu nekaj zgodi, nekaj pa se zgodi tudi s starševimi občutki glede samega sebe, če na svojega otroka gleda kot tujec, ki ocenjuje, kaj ima otrok skupnega s stotinami in tisočimi drugimi in v katerih pogledih odstopa od norme, ko otroka fiksira na njegovo statistično določeno mesto.