Šole: Spoštovane kolegice in kolegi

Ko smo ustanavljali Inštitut za psihoanalizo, kulturo in teorijo vzgajanja, smo imeli v mislih pritiske, s katerimi šolski sistem proizvaja stiske pri odraslih, ki jim ta sistem pomeni vir finančne varnosti, in pri otrocih, za katere je vir določenega znanja in določenih manir. Iz prve roke vemo, da je tovrstne varnosti v (šolskem) sistemu vedno manj, pritiski na delavce v kolektivih se pospešeno večajo, kar nedvomno zaznavajo tudi otroci, ki za vzgojo potrebuje čim več tiste vrste energije, ki jim s postavljanjem omejitev ne jemlje življenjske radosti. Te imajo otroci v izobilju, in njihova najelementarnejša pravica je, da jim posvetimo vzgojo, s katero jim te pravice ne kratimo.

Takrat, ko vidimo, koliko življenjske radosti premorejo otroci, se lahko zavemo, koliko smo jo sami izgubili nekje spotoma, in potem lahko dobimo prepričljiv občutek, da se moramo s to izgubo pač sprijazniti.

Morda se sprijaznimo prehitro, saj kmalu zaslutimo, da življenjska radost ni edino, kar daje smisel našemu življenju; smisel mu dajejo mnoge odločitve: od odločitve za zdravo prehranjevanje do odločitve za prijaznost; od odločitve, da si bomo ustvarili družino, do odločitve, da se bomo vseživljenjsko izobraževali, delali kariero, stremeli za uspešnostjo in celo odličnostjo; od odločitve, da si bomo zagotovili varnost in dopust in boljšo samopodobo, do odločitve, da si bomo privoščili priljubljene hobije in morda celo novega partnerja oziroma partnerico … Resnično, življenjska radost ni edino, kar daje smisel našemu življenju.

Tudi brez življenjske radosti lahko najdemo veliko smisla v svojih odločitvah. To drži. Zapletati se začne, ko naše odločanje za vrsto stvari postane rutinsko, in ko v rutini obtičimo, ker je v njej preveč smisla, okoli nje pa ga primanjkuje – kar preprosto povedano pomeni, da se ne moremo ozreti daleč naokoli, se oddaljiti od rutine, začutiti svobodo oziroma pogum, da se odločimo za nekaj novega, kar bi nam prineslo zadovoljstvo.

Zadovoljstvo je namreč nekaj čisto drugega kot smisel, zato ju ne velja mešati: smisla v nekem početju, v katerem ne najdemo nobenega zadovoljstva, lahko najdemo preveč, in početja zato ne moremo opustiti, zaradi česar začnejo stvari okoli tega, kar počnemo, izgubljati smisel. Tako začnemo postajati nezadovoljni. Tako lahko nezadovoljni počnemo stvari, ker imajo za nas preveč smisla, in ne zato, ker bi nam prinašale zadovoljstvo. Zadovoljstva nikoli ne more biti preveč.

Po domače povedano: v papirologiji, ki ji vsak dan hlapčujemo kot birokratski hlapci, vidimo zelo veliko smisla, zato jo pridno in skorajda mazohistično izpolnjujemo, čeprav delček nas dobro ve, da papirologijo izpolnjujemo iz strahu pred možnostjo, da nam stvari uidejo izpod nadzora, nikakor pa ne zato, ker bi nam to prinašalo zadovoljstvo. Strah ima mnogo oči in vidi podzemne reči, zato v strahu ne vidimo dovolj smisla v ničemer, kar obstaja onkraj naše rutine – vedno znova najdemo največ smisla v tem, da se vrnemo vanjo, tudi kadar odpotujemo v oddaljene in privlačne kraje. Z rutino ne bi bilo nič narobe, če bi nam poleg občutka gotovosti prinašala tudi zadovoljstvo, vendar tega žal ne prinaša – v resnici ga najeda in nepovratno odnaša.

Z leti nas rutina začne utesnjevati, potiskati v depresijo in izčrpavati. Odločanje za to in ono nam ne prinaša več zadovoljstva, to – zadovoljstvo – pa je nekaj, čemur se ne bi radi tako zlahka odrekli ali izgubili, kot smo izgubili življenjsko radost. Brez slednje še vedno lahko izkušamo zadovoljstvo, zaradi katerega se lahko sprijaznimo z njeno izgubo in se nekako spravimo z mislijo, da smo jo imeli vsaj kot otroci (kajti življenjska radost morda pripada le otrokom in redkim srečnežem), medtem ko je privilegij odraslega človeka, da lahko uživa v zadovoljstvu s samim seboj, ne glede na njegove trenutne okoliščine.

Ko odrasli začnemo zaznavati, da nam iz rok polzi tudi zadovoljstvo, ali ko začnemo spoznavati, da smo že dobršen del svoje odraslosti v temelju nezadovoljni, to ni nekaj, s čimer bi se lahko sprijaznili. Izkušnje nam pravijo, da moramo zato, da bi bili zadovoljni s seboj, nekaj storiti, delati moramo na sebi, odločati se moramo na novo, na nov način, in odločati se moramo z enim samim namenom oziroma ciljem – da bi ohranili, pridobili ali našli ali obnovili svoje zadovoljstvo. Odločitev za varnost ( ali za kariero, uspešnost, zdravo hrano …) – ja, to je smiselna odločitev, ampak tovrstna odločitev je zdaj smiselna le, če nam bo prinesla zadovoljstvo. Celo zdravje ni kaj dosti vredno, če smo zdravi in v temelju nezadovoljni. Tu se stvari začnejo usodno zapletati.

Dokler smo odločitve sprejemali zato, ker so bile smiselne, nam je nekako zneslo – uspevalo nam je zaznavati trenutke zadovoljstva s seboj. Naša sposobnost odločanja je bila nekako sama sebi namen in cilj, ki smo ga hoteli doseči: odločitve so bile smiselne, ker so nas prepričale, da smo sposobni. V tem smislu je bila sposobnost odločanja sama po sebi vir našega zadovoljstva. Spoznanje, da smo sposobni (sprejemati smiselne odločitve), je bilo enako zaznavanju zadovoljstva s seboj.

Toda »biti sposoben« je le ena oblika zadovoljstva. Ko se vanjo prepričamo, imamo pred seboj morda še velik kos življenja, ki od nas terja nove oblike zadovoljstva, do katerega pridemo z drugačnim, novim načinom odločanja – ne več s tistim, s katerim smo se prepričali, da smo sposobni. Zdaj to že dolgo časa vemo, zato nas naše sposobnosti ne delajo več zadovoljnih. Potrebe, da bi se prepričali, da smo sposobni, nimamo več, saj smo v to že prepričani. Zadovoljstvo, ki je prišlo s tem prepričanjem, nima več intenzivnosti in svežine, s katero je prihajalo, ko smo se odločali za smiselne stvari – zdaj izgublja intenzivnost, in čutimo lahko, kako postaja nekakšna izčrpana naplavina nečesa, kar je bilo nekoč sveže. Inertno odločanje za to, kar je videti smiselno, ni več dovolj, da bi bili zadovoljni še naprej.

To je razlog, zakaj se tudi zelo sposobni ljudje z odlično samopodobo in velikimi uspehi začnejo udeleževati psihoanalize in pripovedovati o svojih močnih in mučnih občutkih neadekvatnosti oziroma nekega temeljnega nezadovoljstva, ki se v njih poraja – vsem njihovim sposobnostim in dosežkom navkljub.

V življenju vsakega človeka se zgodi obrat, ko mu prepričanje v lastne sposobnosti, katerih pridobivanje je bilo nekoč samo sebi namen, cilj in vir zadovoljstva, ne prinašajo več zadovoljstva. Izhajati začne iz prepričanja, da mora najti zadovoljstvo onkraj svojih sposobnosti – slutiti začne, da bo novo zadovoljstvo nekaj, kar presega njegove sposobnosti. V tej slutnji se začenja obračati na Drugega, ki je na koncu koncev tudi analitik.

Stvari se začnejo usodno zapletati, ko slutnja preraste v spoznanje, da nam niti izjemne sposobnosti ne jamčijo, da bomo izkušali zadovoljstvo s seboj. Začnemo se ozirati naokrog, tudi po svojem spominu, sprašujoči se, kako je mogoče najti zadovoljstvo v življenju, ne le v svojih sposobnostih, ampak – v življenju?! Kako je mogoče, da smo ga kljub vsem svojim dragocenim sposobnostim – izgubili? Kaj vse bi morali storiti, da bi ga našli; česa vsega ne bi smeli (več) početi, in kaj vse bi morali tvegati, koliko nepotrebne navlake bi se morali znebiti, se ji odreči, se ji odpovedati – da bi sami pri sebi vnovič izkusili avtentično zadovoljstvo?

Nemogoče se je sprijazniti s svojim nezadovoljstvom. Mogoče se je sprijazniti z izgubo življenjske radosti. Kako? Tako, da jo preprosto nehamo izražati. Ker svojega temeljnega nezadovoljstva ne moremo prenehati izražati, je nemogoče, da bi se z njim sprijaznili: v njegovem bistvu je, da ga izražamo. Medtem ko je izgubo življenjske radosti mogoče skriti za zadovoljstvom, izgube zadovoljstva ni mogoče skrivati. Človek po svoji naravi teži k izražanju nezadovoljstva, in temu – svojim naravnim nagnjenjem – se ne more upreti niti s prijaznostjo niti z doslednim uboganjem novodobne zapovedi, da moramo biti pozitivni, če si nočemo poleg nezadovoljstva nakopati še usodne pogube.

Živimo v časih, ko nas krizna situacija sili k izražanju nezadovoljstva (tudi s protesti), medtem ko nam kapitalistični sistem zapoveduje, da moramo biti ves čas pozitivni – polni pozitivne energije (tudi na osebni ravni). Tako povsem neosebni, hladni družbeni sistem v nas proizvaja zelo osebne in medosebne stiske in konflikte, kajti kako naj izražamo nezadovoljstvo, če moramo biti istočasno pozitivni, z občutkom, da bomo z negativnimi mislimi in dvomi nase priklicali strašljivo usodo?!

Inštitut za psihoanalizo, kulturo in teorijo vzgajanja smo ustanovili v času krize, upoštevajoči finančno stisko in potrebo ljudi, da izražajo svoje nezadovoljstvo tudi v kapitalističnem svetu, v katerem naj bi z nadnaravnimi močmi vsi zmogli postati, biti in ostati ves čas pozitivni, polni pozitivne energije.

Mnogi po dolgih letih izžarevanja pozitivne energije izgorijo. Mnogi, ki je domnevno ne izžarevajo dovolj, si poiščejo pomoč prej. Vsem želimo sporočiti, da obstajamo zato, da bi pomagali vsakomur, ki v krizi tako ali drugače ne najde več moči za nadaljevanje; naša dolžnost je, da dostop do terapije oziroma psihoanalize omogočimo vsakomur, saj živimo v časih, ki prizanašajo le redkim.

Če želite o naših dejavnostih izvedeti več, se pozanimajte tukaj.