Šole: Zaupanje v otroka

Še pogubnejša, kot je slabo izdelovanje šole, je »šolska fobija«: otrokovo zavračanje, da bi sploh šel v šolo, ker sama ideja, da mora iti v šolo, prikliče nepredstavljivo tesnobo. Medtem ko so vzroki zanjo lahko mnogoteri, je najpogostejši, zlasti pri majhnem otroku, verjetno želja, da ne bi odrasel, da bi za vedno ostal majhen otrok svojega starša. Otroci vedo, da odhajati v šolo pomeni odraščati, to pa implicira odrekanje otroškim zadovoljitvam. Toda ta želja sama od sebe redko priskrbi dovolj močan motiv za šolsko fobijo, razen če se združi z veliko močnejšo tesnobo, da bo otrok z odraščanjem izgubil bližino svojih staršev, posebej matere.

Nekateri otroci, ki so prisiljeni iti v šolo navkljub njihovi tesnobi, glede nje razvijejo mučne psihosomatske bolezni, ker je bolezen sprejemljiv razlog, da ostanejo doma. Razvijejo lahko simptome, kot so kompulzivno bruhanje, to je drastičen izraz občutka, da se nam ob misli na šolo začne obračati želodec, ali migreni podobne neznosne glavobole, kot da bi prišlo do izraza, da njihova glava ne more prenašati tistega, kar se dogaja v šoli. Dekle, ki sta jo starša prisilila, da gre v šolo navkljub njenim obupnim prošnjam, naj ji bo dovoljeno ostati doma, je postalo anoreksično in je v odrekanju hrane postalo tako šibko, da ni bilo več nobenega vprašanja, ali jo je mogoče poslati v šolo. Običajno je simptom, ki ga otrok razvije, naddoločen v tem pomenu, da se za nazaj navezuje na nekatere druge psihološke težave, ki se pomešajo s tesnobo, ki otroku preprečuje iti v šolo. Na primer, v primeru anoreksičnega dekleta je šolska fobija reaktivirala hude infantilne konflikte z materjo, ki so se osredotočili okoli prisilnega hranjenja, katerega nujnost je izvirala iz materinega zavračanja svojega dojenčka; posledično je dojenec začel zavračati jelo.

V mnogih primerih je motiv, ki je v veliki meri nezaveden, otrokov strah, da bo z odhajanjem v šolo izgubil bližnji stik s svojo materjo. Včasih se ta tesnoba zasidra s predstavo, da bodo mlajši bratje ali sestre, ki so še vedno doma, zasedli mesto, na katerem je bil šolajoči otrok deležen materine ljubezni in pozornosti. Bolezen postane ne le način, kako ostati doma in si tako zagotoviti bližnji stik z materjo, ampak tudi način, kako dobiti še več materine pozornosti kot prej; negovanje, ki ga zahteva otrokova bolezen, zastopa drugotno pridobitev, zaradi katere postane ostajanje doma, v bližini matere, še bolj privlačno.

V mnogih tovrstnih primerih je zagotovilo, da se otroku ne bo treba vrniti v šolo – kadar je bilo izkušeno kot resno mišljena obljuba, ki so se je starši namenili resno držati –, zadoščalo za to, da je bolezen izginila v relativno kratkem času. Potem jo je nadomestilo otrokovo udobno in nekaj časa trajajoče ostajanje doma, kjer je ustrezno šolsko napredovanje potekalo s privatnim učiteljem, nato pa se je bil precej pripravljen vrniti v šolo po svoji lastni svobodni volji.

Takšna pomoč pa ne deluje vedno, zlasti ne takrat, ko je osnovni vzrok bolj posplošen hud strah pred odraščanjem. V nekem ekstremnem primeru je bil otrok spočet kot nadomestek za prvo hčer staršev, ki je pri trinajstih letih starosti nenadoma umrla. Drugi otrok, tudi deklica, je vedela ne le, da je bila nadomestek, ampak tudi, da sta si njena starša želela, da bi bila ona natanko takšna, ko je bila njena mrtva sestra, ki je ni nikoli poznala. Od tod je dobila idejo, da bo morala umreti pri isti starosti, pri svojih trinajstih letih. Ničesar ni mogla storiti proti svojemu odraščanju, procesu, ki je bil zanjo simboliziran v šolskem napredovanju od razreda do razreda. Rešiti si svoje življenje je zanjo postala vseprežemajoča obsesija, in vse, kar je lahko storila zase, je bilo, da je zavračala obiskovanje šole, kajti ta je zanjo postala simbol staranja. Ozdravljena je bila šele po dolgi terapiji, ki jo je prepričala, da ona ni dvojnica svoje sestre, navkljub željam njenih staršev, ampak povsem drugačna oseba.

Tragičnost tovrstnih situacij je, da so starševski napori, s katerimi poskušata otroka spraviti v šolo, v otrokovih očeh videti kot dokazi, da hočeta, da bi on, če se ga že nočeta povsem znebiti, vsaj prenehal biti otrok. Napori, da bi takšnega otroka prisili, da gre v šolo, niso le kontraproduktivni, ampak so tudi najslabše, kar starš lahko stori, kajti v otrokovih očeh so videti kot potrditve, ki kažejo, da so njegovi strahovi upravičeni. Šola – in vse, kar zastopa – v tej situaciji dejansko proizvaja proces odtujevanja med staršem in otrokom. Bistveno je, da se starša vedeta na načine, ki otroka prepričajo, da ne potrebuje tako ekstremnih metod – da ne bo izgubil njihove ljubezni in naklonjenosti, tudi če se zgodi karkoli.

V primeru takšnih ali podobnih težav morata starša razviti sočutje do otrokove stiske in dojeti, da trpi zaradi svojih občutkov nevarnosti nasploh in zaradi svojih dvomov glede tega, koliko jima je pomemben on kot posebna oseba. Le to sočutje lahko ponudi priložnost za rešitev iz brezizhodne situacije, v kateri se znajdeta otrok in starš, ko otrok zavrača obiskovanje šole ali ko ne more doseči ustreznega šolskega uspeha. Pomemben dejavnik, ki staršema dopušča, da to sočutje razvijeta, je doumetje velikanske pomembnosti, ki jo imata za otroka. Na žalost je to prepoznanje oteženo z otrokovim kljubovanjem, ker je videti, kot da negira pomembnost, ki jo imata zanj. Toda ravno intenzivnost njegovega zavračanja, da bi ugodil starševskim željam, bi morala biti razumljena kot dokaz intenzivnosti njegove emocionalne vpletenosti v zadevo. Te emocije izražajo globoko predanost in ne le dajanje prednosti igram in televiziji pred »guljenjem knjig«. Ko starša naposled sprejmeta idejo, da je njuna edinstvena pomembnost za otroka vzrok za nastanek brezizhodne situacije, se večina njunega razburjenja, povzročenega z njegovim kljubovanjem, razprši, onadva pa lahko začneta iskati načine, kako bi mu lahko pokazala, da njega ne identificirata z njegovim izdelovanjem.

A da bi bila starša zmožna sprejeti to idejo, morata imeti ali razviti zaupanje v svojega otroka, notranje prepričanje, da se bo njun otrok v življenju dobro odrezal. Otrok potrebuje naše zaupanje vanj in v njegovo zmožnost za soočanje z življenjem, da bi od nas dobil zaupanje, s pomočjo katerega bo dejansko zmožen soočanja. Dvomi v njegov uspeh – slednji so navsezadnje vir naše zaskrbljenosti glede njegovega izdelovanja šole – so skrajno destruktivni za otroka, ki v sebi že dvomi v starševsko ljubezen. Dejansko je naše prepričanje, da se bo dobro odrezal, tisto, kar najbolj potrebuje, da bi bil tega tudi zmožen. Naše zaupanje v svojega otroka je tisto, ki v njem ustvari osnovno zaupanje v samega sebe, zaupanje v lastne zmožnosti. Psihoanalitik Erik Erikson je zgovorno in na široko pisal o tem zaupanju, pri katerem je izpostavil, da njegova prisotnost ali odsotnost določa, kaj bo individuumovo prihodnje življenje.

Potreba otrokovega nezavednega po kljubovanju svojima staršema ni le najpogostejša, ampak verjetno tudi najbolj nepristopna situacija, v kateri se otrok iz psiholoških razlogov čuti nezmožnega izdelovati šolo tako dobro, kot bi jo lahko. Če se ta potreba ne razprši, se to kljubovanje pozneje lahko odraža v hudodelstvih, v rabi drog, v prenehanju šolanja.

Seveda obstajajo tudi drugi razlogi za slabo izdelovanje šole, kot je potreba po potrjevanju svoje neodvisnosti. In dovolj dober starš bo zmožen sočutja tudi v zvezi s to potrebo. Če lahko kot starši vzdržujemo sočutje do, na primer, otrokove potrebe po potrjevanju samega sebe z zavračanjem šolskega dela, ali do njegovega strahu, da bo postal lutka, če bo storil tisto, kar želijo drugi – potem bo narava našega odnosa do njega popolnoma drugačna od narave tistega, v katerem pomanjkanje šolskih dosežkov pripisujemo njegovi lenobi ali pomanjkanju sposobnosti. Sočutje spremeni naš kritični odnos v odprti odnos: vidimo lahko, da otroka potreba po tem, da bi bil sam svoj človek, lahko pripelje do samostojne odločitve, ali se bo ali se ne bo šolal. Želimo si, da bi se odrezal bolje in mu poskušamo pomagati, toda hkrati občutimo nekaj ponosa, ker je že začel razpirati svoja krila – četudi ne na ustrezen način –, s tem ko je prišel do potrditve samega sebe tudi v nasprotovanju utrjeni avtoriteti šole. Pridemo lahko celo do odločitve, da je njegovo vedênje prepričljivo napovedovanje njegove prihodnosti! Takšno pozitivno gledanje bo zagotovo delovalo proti vsakršnemu strahu, ki bi ga on lahko imel, da smo bolj zainteresirani za njegove dosežke, kot za njega kot osebo, in pomagalo nam bo, da navsezadnje vnovič zanetimo njegovo zanimanje za učenje. Sprejemanje veljavnosti njegovih motivov ali najdenje perspektive, v kateri on vidi stvari, nam dovoli, da ustvarimo pot okoli brezizhodne situacije, ne da bi pri tem zanemarjali svoje cilje. Ko odobrimo njegovo željo po neodvisnosti, mu vzbudimo dobre občutke glede njega samega; s takšno podporo s strani svojega starša, ki zadeva njegovo glavno skrb sedanjega trenutka, lahko sam pride do uvida, da zavračanje šolskega dela ni niti edini niti najboljši način, kako biti sam svoj človek. Po drugi strani pa ta potreba zagotovo ne bo zadovoljena, če ga bomo silili k učenju, ker ga bo to prepričalo zgolj v dejstvo, da ga njegova starša in učitelji vidijo le kot lutko, katere niti želijo držati v svojih rokah. Starševsko sprejetje potrebe po potrjevanju samega sebe lahko otroku, po drugi strani, pomaga najti druge in manj destruktivne načine potrjevanja sebe, tako da mu tega ne bo treba delati z zavračanjem učenja v šoli.

[Vir: Bruno Bettelheim / Dovolj dober starš]