Težave otrok: Filozofske rešitve brez psihičnih obravnav

Zaradi katerih vedenjskih težav bodo vašemu otroku najverjetneje pritaknili diagnozo?

Zaradi težav s pomanjkljivo pozornostjo, motečo hiperaktivnostjo, zaradi ekscesnega kljubovanja skoraj vsemu.
 

Starši otrok s tovrstnimi težavami so s strani strokovnih delavcev najpogosteje napoteni k psihiatru, psihologu ali psihoterapevtu. Težava tako dobi svoje ime in kratico: ADHD (Attention Deficit Hyperactivity Disorder). Na podlagi tega poimenovanja otroci pogosto dobijo diagnozo, na podlagi katere začnejo vsaj za čas šolskih obveznosti jemati zdravila (npr. Ritalin), ki jih zagotovi psihiater. Ker tablete pogosto ne delujejo, starši začnejo otroka voditi tudi k psihologom in psihoterapevtom.

Starši, s katerimi se pogovarjam v filozofskih terapijah, mi pogosto povedo, da tudi obisk pri psihologu in psihoterapevtu ne pomaga. Povprašajo me po mnenju, jaz pa jih povprašam, kaj se je v strokovni obravnavi pri teh dveh strokovnjakih dogajalo.
Praviloma se zgodi, da se odrasli strokovnjak v pogovoru o otrokovih težavah postavi na stran odrasle običajne pameti, namesto na stran otroka in njegove bistroumnosti: otrok je tako obravnavan in postavljen na nasprotno stran, še preden bi bil sprejet. Otrok lahko dobi občutek da je na napačni strani, kratko malo zato, ker nima sogovorca.
Praviloma se zgodi, da odrasli strokovnjak s staršem komunicira in svetuje o otrokovih težavah vpričo otroka: otrok sliši, da govorita o njem, da mnenje o njem ni ravno njemu naklonjeno – zato dobi odpore do psihologa in psihoterapevta, kar pomeni, da jima praviloma ne zaupa, ampak jih obiskuje zato, ker se jima pač ne more izogniti. Otrok sklepa - vsekakor logično, verjetno pa tudi smiselno - da bi mu sodelovanje s psihoterapevtom, zaupanje svojih razmišljanj in idej, prineslo še več težav pri starših in v šoli, če psihoterapevt v resnici ni na strani otroka, ampak odraslih - zato se s svojim vedenjem dodatno zapre pred vsakim dobronamernim strokovnim poskusom pomoči - slednjo zavrača ali ima do nje odpore, preden se je strokovna obravnava sploh začela.

Tu se uspešnost psihoterapevtske obravnave praviloma konča, če strokovnjak za psiho obravnava psihično motnjo, namesto da bi začel z otrokom raziskovati svet idej in ustvarjati nove predstave o tem, kako ta svet deluje. Z otrokom je mogoče filozofirati, filozofirati pa psihoterapevti nočejo.
Otroci s svojimi vprašanji - zaradi katerih so pogosto še dodatno potrjeni kot moteči - filozofirajo spontano. To pomeni, da do novih idej in do novih oblik vedenja oziroma obnašanja prihajajo spontano: otrokovo obnašanje se izboljša zelo hitro, če le ima stalnega sogovorca, to je nekoga, s katerim sodeluje, ker mu zaupa. V tem smislu je filozofija praktična - kritična (do psihoterapevtskih praks) in klinična (ker spremeni otrokovo vedenje takoj, ko otrok začne sodelovati).
Zato je filozof, ki je otrokov sogovorec na ravni samega otrokovega spraševanja o svetu, v prednosti pred strokovnjaki za psihično področje - kajti filozofa zanimajo vprašanja in ideje v tistem smislu, v katerem zanimajo tudi otroka; povsem nasprotno pa strokovnjak izhaja z ravni odraslega vnaprejšnjega znanja in vednosti o otroku. Otrok to - da s strokovnjakom nista "na isti valovni doložini" takoj začuti, zato si pred njim najpomembnejših vprašanj bo upal zastaviti na glas, kar pomeni, da si strokovnjaku ne bo upal zaupati.

Otrok bo pred strokovnjakom za psihične motnje v najboljšem primeru bo izpovedal svojo stisko, ne bo pa postal enakovreden sogovorec. Enakovrednost in spoštovanje otrokove bistroumnosti je filozofska vrlina.

Filozofija za otroke nas prepriča, da so otroci odlični sogovorci, kadar jim pustimo, da s pogumom premagajo strah in začnejo prihajati na dan s svojimi idejami o svetu: otroški svet idej je dobesedno neomejen. Zato filozof lahko otroku omogoča raziskovati različne možnosti, kako se je dobro vesti in kako se je slabo vesti, ne da bi pri tem uporabljal psihoterapevtski ali psihiatrični oziroma psihološki pristop. Filozof tudi ni duhovnik: otroku ne bo pridigal.

Filozofu, ravno tako kot otroku, zadošča spoštovanje otrokove inteligence, njegove bistroumnosti in radovednosti, ki privre na dan tudi pri otrocih z najhujšimi vedenjskimi težavami.

Z uporabo inteligence otroka, z učenjem intelektualne samoobrambe, skozi pogovore, ki otroka spodbujajo k izražanju in novim načinom izražanja, se otrokovo vedenje začne spreminjati iz slabega na boljše: tako se vedno znova izkaže v naših filozofskih delavnicah, kjer se odvija filozofija za otroke.

Marsikateremu staršu sem lahko s filozofsko disciplino – skozi pogovor – omogočil na novo premisliti, kako se je mogoče pogovarjati z otrokom, kako je mogoče razviti spoštovanje do otrokove inteligence, ki bo na otroka delovala tako dobrodejno, da bo spremenil svoje vedenje – neodvisno od jemanja tablet in neodvisno od psihoterapevtske in psihološke obravnave, kjer je obravnavan kot »problematični otrok«. Ta fraza - problematični otrok - zaobide spoštovanje otrokove bistroumnosti, ki je naše edino orodje, s katero lahko otroku pomagamo, da se bo vedel tako, da ga ne bodo več obravnavali kot problematičnega.

Ko otrok dobi izkustvo, da se je spremenil na bolje, da je s svojim trudom in v sodelovanju s filozofom in v sodelovanju s staršem dosegel pomembno spremembo na bolje, pridobi na samospoštovanju, ponosu, zadovoljstvu in življenjski radosti, ki jih jemanje tablet in obravnava, omejena na psihično področje, prej zatira, kot pa podpira.

Kdor zna pomagati sebi ali drugim, čuti spoštovanje, ponos in zadovoljstvo; kdor zgolj vzame tabletko, se morda nekoliko umiri, vendar ne občuti teh emocij in stanj, ki so za radoživo življenje odločilnega pomena – to velja enako za otroke in odrasle.
Zakaj bi torej otroku dajali tablete v neskončnost, če tablete vplivajo na bolezen, njegovo vedenje pa ni bolezen? In zakaj bi otroka vodili k strokovnjakom za duševne motnje, če mu filozof lahko dokaže, da ima bistroumnost, s katero lahko spozna drugačne oblike vedenja, ki mu ne bodo škodile, temveč bodo dobre zanj in za druge?

Kadar tablete pri tovrstnih težavah pomagajo, otrokovo vedenje in hiperaktivnost postaneta z rednim jemanjem zdravil manj težavna predvsem za druge – toda otrok sam samoniklo čuti, da ostaja glede svojega vedenja in diagnoze hiperaktivnosti popolnoma brez moči in brez blagodejne vednosti, kaj se dogaja z njim in okoli njega.

Človek brez moči in brez idej ne more biti zadovoljen s seboj, ne more čutiti ponosa in spoštovanja, ki bi ga čutil, če bi si lahko pomagal po svojih najboljših močeh in z razumevanjem novih idej: zato velja, da tablete zmanjšajo težavno vedenje in hiperaktivnost, ne prinesejo pa zadovoljstva in emocij (spoštovanja, veselja, ponosa), stanj in razpoloženj za radoživo življenje in aktivnost.

Otrok rabi etiko – filozofsko disciplino – da bi se vzgojil na podlagi svoje inteligence v odnosu s sogovorcem, ki mu bo zaupal, namesto da bi od njega pričakoval nove sodbe in diagnoze.

Filozofska terapija otroku pomaga, da se bo v življenju naučil vzdrževati intelektualno kondicijo, intelektualno samoobrambo, da ne bo podlegel slabim vedenjskim oblikam, da se bo naučil ohranjati moč, prihajati do novih idej – in na ta način, ki je neprimerno boljši od jemanja tablet, spreminjati samega sebe in svoje okolje na bolje.

Žalostno, neskočno žalostno je, da otroci dobivajo psihiatrične diagnoze, da so obravnavani kot psihična bitja, namesto kot inteligentna bitja, ki so zašla v težave. Kadar jih dobijo, diagnoze namreč, jih dobijo zaradi vedenjskih karakteristik, ki jih prepoznamo pri vsakem otroku, toda pri otrocih s psihiatrično diagnozo so te sicer »normalne« karakteristike otroškega vedenja intenzivnejše, zato jih okolica prepozna kot moteče oziroma kot »nenormalne« motnje, ki jih je treba »zdraviti«.

Tovrstne motnje prepoznamo v obliki:

impulzivnosti / nervoznosti / ekscesne energičnosti / vzdražljivosti / prepirljivosti / agresivnosti / emocionalnih izbruhov / emocionalne nezrelosti v smislu, da emocije, kot je strah pred nevarnostjo (na primer), vidno sploh ne izražajo, zato ignorirajo vsa opozorila in se ne zavedajo možnih usodnih posledic.

Naštete karakteristike potegnejo za seboj posledice, ki se kažejo v

relativno zelo majhni zmožnosti poslušanja / zelo majhni koncentraciji / nezmožnosti sledenja navodilom, kar je zelo verjetno posledica ne-poslušanja in premajhne koncentracije / stalnem izgubljanju stvari / nenehnem odlaganju oziroma odlašanju začetka dela oziroma nalog / izogibanju delu oziroma domačim nalogam / popolni neorganiziranosti / nepozornosti.

Vedenje, zaradi katerega je otroku onemogočeno izkušati zadovoljstvo, se kaže na način izrazitega nasprotovanja oziroma ekscesnega kljubovanja skoraj vsemu. Če se otrok s tovrstnimi vedenjskimi karakteristikami znajde pri psihiatru, po vsej verjetnosti dobi diagnozo ODD (Opositional Defiant Disorder)

Tovrstne karakteristike so prepoznavne v obliki motenj, kot so:

konstantna nepotrpežljivost / prepirljivost / vnaprejšnje razvrednotenje vsakega pravila ali zahteve, postavljene s strani odraslih / nenehno nadlegovanje drugih / prenašanje vse krivde za svoje slabo vedenje na druge / občutljivost v smislu hitre vzkipljivosti, togotnosti / občutljivost v smislu hitre zamerljivosti / škodoželjnost / nenehna obrambna drža, ki predpostavlja, da drugi nenehno napadajo, ogrožajo, hočejo nekaj slabega.

Otrok s tovrstnimi motečimi elementi svojega vedenja ne potrebuje zdravljenja (zdravil), ampak boljšo predstavo o razliki med tem, kaj je dobro – zanj in za druge – in kaj je slabo. Dobro je učiti se pridobivati kontrolo nad impulzi, naj bodo psihični ali družbeni – takšno učenje je človeku v ponos, tudi če ve, da se še ne obvlada povsem.

Filozofija je terapevtska, ker otroku ne odvzame dostojanstva, ki ga človeku vzamejo diagnoze in sodbe o tem, kako njemu nekaj manjka in kako bi bilo bolje če bi bil ustvarjen in ukrojen po naši podobi.

Filozof otroka sprejme na pogovor le, če otrok v to ni prisiljen. Zobozdravnik lahko otroku pozdravi zobe tudi, če starš otroka prisili in ročno posede na zobozdravnikov stol. Psihoterapevti in psihologi so pogosto neuspešni v svojih dobronamernih poskusih, da bi otrokovo vedenje spremenili, ker neprimerno vedenje ni dovzetno za spremembo tako, kot nezdravo zobovje. Potreben je povsem drugačen pristop, kjer na otroka ne gledamo kot na psihološko problematičnega oziroma psihično motenega, ampak kot na vsega spoštovanja vrednega sogovorca, katerega inteligence ne moremo podcenjevati, saj ima otrok z njo morda v mislih pomembne ideje, za katere smo odrasli povsem slepi, če nam otrok sam ne odpre oči in nam jih zaupa.

Pomembno je, da starš v otroku vzbudi verjetje, če že ne zaupanja, da bi rad otroka predstavil človeku – ki ne bo kakor zdravnik (psiholog, psihiater, psihoterapevt, psiho-socialni svetovalec), ampak kakor človek, ki bo otroku pomagal le, če bo otrok hotel pomoč, in takrat, ko bo pripravljen sprejeti pomoč. Starš lahko otroku pove in mu zadevo razloži nekako takole: »Govoril/a sem s človekom, ki je pomagal mnogim otrokom, da so prenehali z nočnim močenjem postelje [ali s katero koli otrokovo težavo], in povedal mi je, da misli, da bi lahko pomagal tudi tebi, če se bosta vidva oba s skupnimi močmi pripravila na to? Rad/a bi, da poskusiš in dovoliš temu človeku, da ti pomaga? Jaz bi bil(a) zelo ponosna-ponosen nate, če bi le poskusil.« Na ta način se breme izbire in soodgovornosti prenese na otroka, tako da otroku lahko postane jasno, da bo filozof, drugače kot drugi terapevti, na njegovi strani. V nasprotnem primeru, kadar otrok čuti, da starš ukrepa proti njegovi volji, dobiva občutek, da njegova volja ni dosti vredna, zato se začne upirati in noče sodelovati z nikomer.