Težave otrok: Težave pri učenju in preizkusih znanja

Na koga se lahko obrnete, če vam psihoterapevtsko in psiho-socialno svetovanje ni pomagalo pri razreševanju učnih težav?

Na filozofa.

Filozofija za otroke nas preseneti z ugotovitvijo, da otroci so otroci neverjetno dojemljivi in sposobni za koncentracijo pozornosti tudi v primerih, ko jim strokovnjaki na področju duševnih motenj - psihologi, psihiatri, psihoterapevti - diagnosticirajo s hiperaktivnosti, z ADHD, z disleksijo, z ODD (Opositional Defiant Disorder), čemur predhodi ali sledi etiketiranje ("problematični otrok", "otrok s posebnimi potrebami", "duševno moten", "psihično bolan"). Otroci, ki se udeležijo filozofije za otroke med filozofskimi razmisleki, kjer sami izberejo najpomembnejše ideje in predstave o življenju, o katerem hočejo govoriti - v vseh teh primerih otroci nimajo majhnega razpona pozornosti, ampak velik razpon radovednosti, prav tako niso hiperaktivni, ampak aktivno udeleženi, saj govorijo in razmišljajo o idejah, ki jih zanimajo, pač toliko časa, kolikor je smiselno.
Izhajajoč iz izkušnje filozofije za otroke, staršem priporočamo, da ne stavijo preveč na to, da bo psihološka (psihoterapevtska, psihiatrična) obravnava otroka dobrodejna za otroka in učinkovita pri njegovem učnem uspehu. Majhen razpon pozornosti lahko pomeni, da je otroku pomembno nekaj drugega, kjer je njegov razpon pozornosti povsem dovolj velik ali celo nadpovprečen: tako k meni prihajajo starši z otroki, katerih sposobnosti so daleč nad povprečjem na primer pri šahu, medtem ko jim v šoli dopovedujejo, da so v splošnem nesposobni koncentracije. Upoštevati moramo, da je šolski pouk v nekaterih primerih tako dolgočasen in način poučevanja tako duhamoren, da jo pri njem slabše odnesejo ravno tisti otroci, ki so se sposobni na zanimive in nedolgočasne ideje izjemno dobro skoncentrirati.
Komu tu primanjkuje pozornosti - otroku ali šoli? Od šole je dejansko mogoče zahtevati, da več pozornosti nameni otroku, ki mu pripisujejo motnjo pozornosti.

Danes je pričakovano, da se starš najprej zateče po psiho-socialno pomoč (psiholog, psihoterapevt, psihiater). Pomoč bi otroku zmanjšala/odpravila pomanjkljivosti in izboljšala dosežke na področju učenja in preizkusov znanja pri:

• Otroku, ki se dobro odreže pri rednem pouku, a postane tesnoben, ko mora opraviti test, preizkus znanja ali izpit.
• Otroku, ki ima nizke učne dosežke.
• Otroku, ki je v stiski, ker s svojimi učnimi dosežki ne zadosti pričakovanjem enega ali obeh staršev, zaradi česar se njegovi učni dosežki znižajo.
• Otroku, ki potrebuje pomoč pri fokusiranju, koncentraciji in organiziranju misli in učenja bodisi v razredu ali pri opravljanju šolskih (domačih) nalog doma.
• Otroku, ki kaže (nekatere) znake ADHD, to je otroku, ki ima težave zaradi hiperaktivnosti in majhne stopnje pozornosti.
• Otroku, ki kaže več znakov disleksije, tudi če nima diagnoze disleksije.
• Otroku, ki mu primanjkuje zaupanja v lastne zmožnosti in ima nizko samospoštovanje.
• Otroku, ki se vsakodnevno srečuje z učiteljico ali učiteljem, ki mu je nesimpatičen in nenaklonjen iz takšnega ali drugačnega razloga, kar ima negativne posledice na otrokovo šolsko delo, dosežke in počutje.
• Otroku, ki ima probleme s tesnobnimi stanji.
• Otroku, ki ima probleme z emocijami in razpoloženji.
• Otroku, ki trpi zaradi šolske fobije (strahovito izogibanje šoli), zaradi katere posledično zaostaja pri šolskem delu in je vsaj delno neuspešen zaradi redke udeležbe pri pouku.

Pomembno je vedeti, da ne velja obupati, če psiho-socialna in psihoterapevtska pomoč ne delujeta:

Filozofija je terapevtska, ker omogoča otroku dojeti logiko učenja: logika ni psiho-socialna veščina, ampak disciplina učenja, ki je virtualno na delu pri vsakem učencu, filozof pa jo otroku omogoča odkriti - odkrivanje logike je tudi način, kako filozof otroku dokaže, da ni nesposoben za učenje, ampak dovolj inteligenten, da svoje učenje spremeni tako, da bo dovolj uspešen v šoli. Učenje ni več nočna mora - nasprotno, otrok se začne nanovo učiti, ker mu učenje odslej prinaša tudi užitek in ne le delo.

Majhen razpon pozornosti in hiperaktivnosti (ADHD)

Otroci z majhnim razponom pozornosti in hiperaktivnostjo imajo v šoli pogosto velike težave, ker se nenehno prepuščajo sanjarjenju; praviloma se ne znajo organizirati, veliko pozabljajo in niso motivirani za večino nalog, ki jih vključuje šolsko delo.

Disleksija

Disleksija je grška beseda za »težave z besedami«, je stanje, ki primarno zadeva branje in besedni izraz. (Diskalkulija zadeva težave na področju numeričnih sposobnosti; dispraksija zadeva težave na področju sposobnosti fine motorike in drugih motoričnih spretnostih). Disleksija pogosto vključuje tudi težave z dojemanjem vizualnih in/ali slušnih informacij, praviloma tudi težave s kratkoročnim spominom. Tovrstne težave z izražanjem so lahko razvidne v govorjeni ali pisani besedi.

Splošno sprejete definicije, kaj je disleksija, ni; zato se pojem disleksija, tako kot dispraksija, pogosto uporablja kot dežnik, pod katerega lahko stlačimo celo vrsto raznolikih učnih težav. V povprečju imajo tovrstnih težav več moški, kot ženske.

Disleksija ni povezana s kulturnim okoljem, socialnim ozadjem ali inteligenco, najdemo jo na vseh področjih akademskega udejstvovanja. Mnogi ljudje z disleksijo so izjemno kreativni in inovativni, zaradi česar njihovih razmišljanj in del ni mogoče kategorizirati in popredalčkati znotraj vzpostavljenih polj znanosti, umetnosti in filozofije. Mnogi izjemni raziskovalci in umetniki so bili del populacije dislektikov, za katere praviloma velja, da v šoli prej ko ne trpijo, vsekakor pa v njej ne briljirajo, ravno zato, ker šola spregleda njihove kreativne potenciale in intuitivno inteligenco.

Možni primarni simptomi:

• težave pri branju in pisanju
• nenatančnost v izgovarjanju besed
• zapisovanje črk in številk v smeri od zadnje črke /številke k prvi
• nenatančno razumevanje (kot možna posledica napačnega branja)
• težave s foničnim pristopom k izgovarjanju črk, to je s povezovanjem glasov (morfemov) v svežnje črk (fonemov in semantemov).

Možni sekundarni simptomi:

• na splošno skromne organizacijske sposobnosti
• zmanjšana (zavestna) časovna orientacija
• zmanjšana kratkoročni spomin in koncentracija
• velike težave pri poskusih načrtovanja, organiziranja in analitičnega mišljenja
• težave pri predelovanju ali proizvajanju zaporednih informacij
• slaba samopodoba

Imeti težave z disleksijo ne pomeni nujno imeti težave z izvajanjem zgoraj naštetih sposobnosti; prej velja, da se zatika pri nekaterih aspektih teh sposobnosti. Med široko paleto simptomov, ki jih izkušajo ljudje z disleksijo, je morda najpogostejši, in skupen večini ljudi z disleksijo, ta, ki ga dandanes pogosto imenujejo »slaba samopodoba«. Slaba samopodoba je občutek: človek ima slab občutek glede svojih sposobnosti; občutek ima, da so njegove sposobnosti znatno slabše od sposobnosti drugih; tovrstni slabi občutki v njem lahko vzbujajo občutek, da je premalo inteligenten, saj drugi ljudje z lahkoto dosegajo rezultate (na primer v šoli), za katere sam porabi ogromne količine energije: informacije, ki jih drugi sprejemajo brez večjega napora in z veliko hitrostjo, njemu predstavljajo zahtevo po velikem naporu in počasnem procesiranju. Imeti slabo samopodobo tako pomeni živeti s tovrstnimi slabimi občutki, lahko pa pomeni tudi, da si o sebi ustvarimo slabo mnenje. Ko drugi, na primer otroci, tovrstno slabost ali šibkost, ki pogosto spremlja disleksijo, zaznajo, lahko postanejo agresivni, v smislu, da svojega kolega namerno dražijo, neredko pa so tudi pedagoški delavci slabo usposobljeni in imajo premalo časa, da bi lahko prepoznali in se posvetili otroku, ki ima težave z disleksijo in specifičnimi učnimi ter posledično tudi vedenjskimi težavami.