Težave otrok: Separacijska tesnoba

Separacijska tesnoba je stiska, ki jo otrok izkuša, kadar je ločen od svoje matere ali očeta. Ta tesnoba je del razvoja vsakega otroka, zato je nujna in neizogibna, kar pomeni, da v določeni meri prizadene vsakogar. Do težav pride takrat, kadar separacijska tesnoba vznikne s tolikšno močjo, da postane za otroka vsaka najmanjša odsotnost ali ločitev od starša skoraj nevzdržna. V hudih primerih lahko tesnoba traja več mesecev ali celo let, otrok pa staršu sledi iz sobe v sobo, kot da ne bi prenesel nikakršne ločitve od njega. Čas za spanje lahko postane prava nočna mora za vse člane družine, če otrok zavrača samostojno spanje v svoji postelji, tudi ko sta starša nedaleč stran v istem stanovanju. Simptomi separacijske tesnobe se pogosto začnejo pojavljati med sedmim in osmim letom starosti, možno pa je, da se pojavljajo že od petega leta dalje, čeprav je pri tej starosti večina otrok zmožna prenesti začasno ločitev oziroma odsotnost od starša brez prestajanja hude stiske.

Možni pokazatelji težav s separacijsko tesnobo:

• huda stiska ali potrtost zaradi odsotnosti ali ločenosti od starša
• hudo pretirani strahovi, ki otroka mučijo z idejami, da bo starša izgubil, da bo starš ugrabljen ali poškodovan ali celo ubit
• izogibanje kakršnemu koli odhodu od doma ali oddaljitvi od staršev (razen v primeru, ko je otrok močno navezan na nekatere druge osebe, kot so stari starši, da lahko brez hude stiske prenese začasno ločitev od starša)
• huda stiska, ki jo doživlja otrok ob sami misli, da bosta starša odšla od doma brez njega
• huda stiska, ki jo otrok doživlja doma, kadar sta starša zdoma, čeprav je ob njem varuška ali oseba, ki jo pozna in ji zaupa
• huda stiska, ki jo otrok doživlja, ko ga starša pripeljeta v šolo in odideta brez njega
• huda stiska, ki otroka muči, kadar starša zamujata, ko se vračata ponj v šolo
• močni odpori, ki otroku preprečujejo, da bi preprosto odšel v šolo, ali ga celo pripravijo do totalnega zavračanja vsega, kar je povezano z odhodom v šolo, kjer bo začasno ločen od staršev
• močni odpori, ki otroku preprečujejo ali ga privedejo do popolnega zavračanja vsake spodbude, da bi šel obiskati prijatelja na njegov dom, ali da bi šel na zabavo in si privoščil raznorazne izhode iz neposredne bližine staršev
• močni odpori, ki otroku preprečujejo, da bi se udeleževal interesnih dejavnosti, aktivnosti in prireditev, ki ne potekajo v družbi lastnih staršev
• oklepanje starša, ki mu otrok nenehno sledi po stanovanju
• brezpogojna zahteva, ki jo otroka postavlja pred spanjem vsak večer, da je starš ob njem, dokler ne zaspi
• otrok noče zaspati, če vsaj en starš ne spi v isti sobi ali celo v isti postelji z njim; od starša zahteva, da ga ponoči večkrat zbudi in pride do njega
• nočne more, ki otroka mučijo z idejo, da bo starša izgubil, ostal ločen od njiju, ali da bo skupaj s staršema doživel hudo poškodbo, nesrečo, kot je požar ali naravna katastrofa.

Simptomi tesnobe:

• neutolažljivo jokanje
• bolečine v trebuhu
• napadi / izbruhi jeze
• bolehnost
• glavoboli
• driska
• nizko samospoštovanje
• težave z dihanjem
• panični napadi

Filozofska terapija:

Tesnoba je stanje, ki je hkrati psihično, fizično in vedenjsko.

Psihoterapevti, psihologi in psihiatri vam oziroma vašemu otroku poskušajo pomagati z vidika psihičnih izrazov tesnobe: včasih vam pomagajo, velikokrat pa so popolnoma nemočni, zato si poskušate pomagati drugače, saj tesnoba ni le psihična motnja.
Fizična aktivnost, telesna vadba - od teka do masaž, joge in meditacije - vam oziroma otroku lahko pogosto pomagajo dovolj, da vam ni treba obiskati niti psihologa niti psihiatra niti psihoterapevta.

Za filozofa pa tesnoba vključuje pojme, ki ne pridejo do izraza niti psihično niti fizično niti vedenjsko: zato je pomembno, da takrat, kadar tesnoba vztraja kljub temu, da ste obiskali strokovnjake za psihične motnje, razmislite, ali se želite o tesnobi pozanimati pri filozofu, kajti filozofi omogočajo drugačen spopad s tesnobo. Filozofija za otroke je kritičen spopad s tesnobo: filozofija je kritična točka, kjer v trenutku, ko se ji posvečamo, posvečamo pozornost zanimivim idejam, namesto neznosnim psihičnim stanjem in telesnim pomanjkljivostim. Bolj ko smo kritični, bolj smo pogumni, in bolj ko smo pogumni, bolj premagujemo tesnobo, namesto da bi popuščali in bi tesnoba premagovala nas - to velja enako za otroke kot za odrasle. Zato priporočam filozofijo za otroke, poleg filozofije za odrasle.