Težave otrok: Nehoteno trzanje mišic

Pri mlajših otrocih so tiki navadno prehoden pojav. V povprečju naj bi se enostaven tik razvil pri vsakem četrtem šolajočem se otroku, vendar obstaja velika verjetnost, da bo takšen tik sam od sebe enostavno tudi izginil, ko bo otrok odraščal.

Otroci se na tike odzivajo različno. Včasih se zdi, da tiki otrok veliko bolj motijo starše, kot njih same, včasih pa tik otroka zelo moti, otrok lahko zaradi tika dobi močne občutke sramu. Očitno je, da pri tovrstnih odzivih igrata zelo pomembno vlogo okolje in prevladujoča reakcija drugih otrok na otrokov tik.

Tiki so lahko motorični (mežikanje ali utripanje očesa, vlečenje ali trzanje ust, nosu ali oči) ali vokalni (godrnjanje, prhanje-pihanje, pokašljevanje, vdihavanje-vzdihovanje). Otroci lahko trpijo bodisi zaradi motoričnih bodisi zaradi vokalnih tikov, lahko pa zaradi obojih hkrati.

Značilnosti tikov

• tiki so lahko enostavni in vključujejo le eno ali omejeno število mišičnih skupin, kažejo pa se v enem samem gibu. Kompleksni tiki lahko vključujejo več mišičnih skupin, ki proizvajajo serijo gibov, celo stereotipnih gibov, kot so naučeni plesni gibi in skakanje.
• tiki so lahko blagi (praviloma so takšni) ali zastrašujoče močni.
• tiki so nehoteni, čeprav jih je včasih mogoče zavestno kontrolirati ali potlačiti z veliko napora in s tem povezanih napetosti.
• praviloma tiki med spanjem ali globoko relaksacijo izginejo, toda včasih v plitkem spanju še ne popustijo. Dejansko se včasih pojavijo šele po neki naporni aktivnosti, ko se človek končno začne sproščati.
• splošno gledano so tiki pogostejši pri fantih kot pri dekletih, večkrat jih najdemo pri otrocih in adolescentih kot pri odraslih.
• pogosto se začnejo pojavljati med tretjim in osmim letom starosti, čeprav lahko tudi pozneje in v odraslosti.

Prehodni tiki

• pridejo in odidejo v par mesecih, včasih tako, da en tik zamenja drugega, dokler ne začnejo postopoma izginjati in naposled dokončno izginejo.
• pri otroku so lahko vidnejši takrat, ko je utrujen, bolan, v stresu, ali ko je vznemirjen.

Kronični tiki

• vztrajajo lahko več let, bodisi izolirano, bodisi v medsebojni povezanosti.
• pogosto se pojavijo pri otrocih z diagnozo ADHD ali OCD. Včasih lahko zdravilo, ki preprečuje ADHD, poveča ali pomanjša moč ali število tikov.

TOURETTOV SINDROM (TS)

TS je kompleksna nevrološka motnja, ki je dejavna pri mnogovrstnih motoričnih in vokalnih tikih. Izvorno je bila poimenovana po dr. Georgesu Gillesu de Tourettu, francoskem nevrologu iz bolnišnice Salpetriere, v Parizu. On je leta 1880 v medicinski literaturi prvi poročal o tej motnji. Diagnoza Tourettov sindrom se postavi v primeru, da so se tiki začeli pojavljati v zgodnjem otroštvu ali vsaj pred 18. letom starosti. Praviloma so prisotni tako vokalni kot motorični tiki, ki se ponavljajo vsaj 12 mesecev, čeprav imajo lahko različno moč in rednost ponavljanja. Otroci, ki trpijo zaradi TS imajo pogosto simptome ADHD in OKM (obsesivno kompulzivna motnja), včasih čutijo prisilo, da bi poškodovali sami sebe.

O TS se je pogosto oblikovalo javno mnenje, da gre za stanje, v katerem se človek ne more zadržati, da ne bi preklinjal; dejansko pa je preklinjanje le eden izmed mnogih vidikov, ki lahko spremljajo to motnjo. TS lahko vključuje enega ali več stanj koprolalije (nekontrolirane rabe obscenega oziroma prostaškega govora), eholalije (ponavljanja besednih fraz drugih ljudi), kopropraksije (rabe obscenih gest oziroma socialno nesprejemljivega vedenja). Posebej za tovrstne vedenjske vzorce velja, da zelo zmedejo ali vznejevoljijo druge ljudi, tudi do tolikšne mere, da začnejo človeka s to težavo dražiti ali se nad njim celo nasilniško izživljati, saj njegove vedenjske vzorce dojamejo tako, kot da namenoma izzivajo nasilje. Preklinjanje in obscenosti povzročajo užaljenost, zato so lahko posledice za otroke (in starše) s tovrstnimi motnjami tako nerešljiv problem, da se pogosto začnejo umikati iz socialnega okolja in se izolirati.

Vzroka za TS ne poznamo, enako pa velja tudi za druge tike, ki niso identični TS; obstaja verjetnost, da je sindrom genetsko pogojen; videti je, da se motnja prenaša iz roda v rod. Kljub temu videzu, je dejstvo, da se Tourettov Sindrom lahko pojavi v družini, ki nima nikakršne zgodovine tega sindroma, kjer vzroki ostajajo popolnoma neznani. Tri do štirikrat večja verjetnost je, da se bodo tovrstne motnje pojavile pri moškem, kot pri ženskem spolu.

Zdravila (Haloperidol, Pimozide, Fluphenazine in Clonidine) so lahko učinkovita pri zmanjševanju samih tikov, vendar jih le redko zmanjšajo za več kot 50 %. Pri mnogih otrocih imajo zdravila neprijetne stranske učinke (kot je prekomerna zaspanost), čeprav se Clonidine pogosto bolje prenaša, če ga primerjamo z drugimi zdravili. V nekaterih primerih so stranski učinki tako neprijetni, da starši poskušajo svoje otroke pripraviti do tega, da bi motnjo nekako prenašali brez zdravil, če je to mogoče.

Kratica PANDAS (Paediatric Autoimmune Neuropsyhiatric Disorders Associated with Streptococcal Infections) je kontroverzen in sporen poskus, namenjen kategoriziranju dveh skupin otrok; najprej tistih, ki bodisi že imajo težave s tiki (Tourettov sindrom ali obsesivno kompulzivno motnjo) in katerih tiki, obsesije in prisilna dejanja so se močno okrepila s streptokoknimi infekcijami; po drugi strani pa v to kategorijo umešča tiste otroke, ki nimajo nobene zgodovine tikov ali obsesij in prisilnih dejanj, ki pa nenadoma razvijejo te simptome, ki sledijo GABHS infekciji (Group A Beta-Hemolytic Streptococcal infection), kot je streptokokna angina (faringitis).