Zgodba o depresiji

Za vsako depresijo najdemo zgodbo. Življenjsko zgodbo.

Zgodba, ki stoji za depresijo, je vselej zgodba o izgubi, separaciji, ločitvi – o globoki izgubi, o nečem nepovratno izgubljenem.

V njej, v zgodbi je skrito človekovo notranje življenje.

Človekova notranjost je meso, ki trpi, različne zgodbe pa so različni načini, kako »beseda meso postane«.

Življenjskih zgodb ne pišemo sami, saj se zgodba vsakogar piše tam zunaj, med ljudmi, še preden se začne dobro zavedati sebe in drugih.

Natanko v tem smislu je človek dejansko nepopisan list papirja: ne zato, ker bi postal tisto, kar se nanj zapiše, ampak zato, ker se vanj vpisujejo tisočere zgodbe, s katerimi se ne more identificirati, kar pomeni, da se v njih ne more prepoznati.

Kolikokrat se človeku zgodi, da je od svoje lastne, domače in znane zgodbe tako odtujen, da v njej ne prepozna depresije – ne prepozna svojega lastnega depresivnega stanja, v katerem vztraja že leta ali desetletja. Koplje se v depresiji, vendar je ne vidi.

In kolikokrat se človeku zgodi, da mu domača in znana zgodba nenadoma začne delovati nadvse tuje, kot da je še nikoli ne bi slišal, medtem ko se zlahka prepozna v zgodbah tujih ljudi, popolnih tujcev, ki jih sploh ne pozna. Na primer: neka pacientka je svojemu analitiku povedala, da njeno celo telo kriči od bolečine, ko bere biografijo slavnega igralca, zjoka se ob vsakem odstavku zgodbe o njegovem trpljenju. Čeprav in ravno zato, ker zgodba sploh ni njena, se v njej prepozna prej in močneje, kot v svoji lastni zgodbi. Zgodbe popolnih tujcev v nas prebujajo najbolj avtentične občutke – to nam veliko pove o družbeni naravi človekovega psihičnega življenja.

Človeka lahko kljub temu povprašamo po »njegovi lastni« življenjski zgodbi, in z distanco beremo biografije bolj ali manj znanih ljudi, kajti videti je, da človek na koncu z neko življenjsko zgodbo vendarle ostane sam, kot da bi bila zgolj njegova, kot da bi bil v njej doma, ali kot da bi bil njen edini avtor. Vzame jo nase, ovije se vanjo, kot je ovit v lastno kožo, in zgodba, ki je neločljiva od njega, se mu prilega, kot se koža prilega mesu.

Zgodba o depresiji je zgodba o tem, kako nekaj postaja nemogoče. In ko to, kar postaja nemogoče, postaja vse bolj privlačno, postaja človek vse bolj depresiven.

Toda zgodba o depresiji je povsem mogoča, zato za človeka v depresiji vselej ostaja upanje, saj jo je mogoče povedati, če le najde nekoga, ki mu je pripravljen prisluhniti.

Ko bi le našel nekoga, ki bi prisluhnil od začetka do konca … – to je nemara največji problem človeka v depresiji, kajti v individualistični družbi imajo zelo redki ljudje posluh za depresivne zgodbe. Zgodbe o uspehu so tako hrupne, da je depresija včasih razumljiv način izoliranja proti njihovemu hrupu. A kako pogosto se ravno ljudem v depresiji sporoča, kako uspešni bi lahko bili, in bi morali biti, če ne bi bili depresivni.

Človek v depresiji ni človek brez volje in energije, ampak človek, ki ima voljo in energijo, da vztraja pri tem, kar postaja vse bolj nemogoče. Dejstvo je, da v hrupu moderne individualistične družbe postaja vse bolj nemogoče prisluhniti komurkoli, saj je večina naravnana preveč tekmovalno, da bi se ustavila in prisluhnila sočloveku v depresiji. Toda depresija še nikoli v zgodovini ni bila tako privlačna tema in tako prevladujoč sindrom, kot je natanko v tej družbi, v kateri depresivnemu človeku nihče nima časa prisluhniti.

Če v depresiji ne bi imeli volje in energije (pa tudi zadostnega apetita in zadostnega spanca) bi bila depresija neozdravljiva, kar pa dejansko ne drži.

Kdor zdravi depresijo, se človeku v depresiji pridruži in ga spremlja, to pa stori tako, da prisluhne temu, kar ga privlači, in začne z njim raziskovati, kako nekaj postaja vse bolj nemogoče. Raziskovanje načina, kako nekaj postaja vse bolj nemogoče, je povsem mogoče, in izkaže se, da človek v depresiji ima voljo in energijo za natanko tovrstno raziskovanje, s pomočjo katerega lahko razišče ne le globino in labirint depresije, ampak tudi način, kako nekaj energije in volje posvetiti tudi tistim vidikom življenja, ki so ali začenjajo postajati vse bolj mogoči.

V depresiji je človekova notranjost nasičena z izkušanjem praznine, ki se generira zunaj, v medsebojnih odnosih. Depresija je začela postajati sindrom, odkar so odnosi v družbi prenehali delovati kot vezi, ki so nekoč ljudi povezovale v skupnost.

Ko slišimo nekoga v depresiji reči, da »je vse brez veze«, se moramo spomniti, da je depresija fenomen moderne družbe, fenomen, ki ga pred dvajsetim stoletjem človeštvo ni poznalo. Moderna družba ne pozna skupnosti, v katere so bili ljudje nekoč povezani z močnimi vezmi, ki so se podnevi pletle med napornim delom, ob večerih pa ravno s pripovedovanjem in poslušanjem zgodb: moderna družba je v osnovi individualistična družba izoliranih in tekmovalnih posameznikov, se pravi družba brez vezi, družba, v kateri se ni pametno vezati, družba, v kateri pogostnost izjave, da je vse brez veze - ali "kr neki" - nikakor ni naključna ali brez pomena.

V tem smislu je depresija najprej družbeni in šele potem psihični fenomen. To je pomembno vedeti zato, ker je marsikateri človek, ki ima jekleno voljo, odlično samopodobo in ogromno energije, s katero je sposoben ogromne količine časa preživeti v službi, globoko depresiven, pa o tem nima niti najmanjšega pojma.

Depresija namreč ni stvar pomanjkanje volje in energije, ampak poguma.

To je spoznanje, ki naš pogled na depresijo in zdravljenje depresije postavlja v popolnoma novo luč. Če bi bila depresija le stvar pomanjkanja volje in energije, se ne bi tako pogosto dogajalo, da vanjo zdrsnejo ravno tisti ljudje – športniki na primer, če menedžerjev in raznoraznih zvezdnikov sploh ne omenjamo –, ki dokazujejo, da imajo volje in energije na pretek – za doseganje uspehov; znano je, da se športnikom po vrhunskih dosežkih ali tik preden bi jih lahko dosegli, neredko zgodi, da padejo v globoko depresijo, navkljub videzu, da bi jih morala neposredna bližina vrhunskega dosežka osrečiti ali držati pokonci; znano je, kako močne občutke neadekvatnosti prenašajo menedžerji z jekleno voljo in goro uspehov …

Ljudi pogosto slišimo reči, da je tam, kjer je volja, tudi pot. Hkrati pa uspešne, zdrave, bogate ljudi slišimo reči – tiste, ki so pošteni – da so takšni postali nehote, mimo svoje volje ali celo navkljub njej. Preprosto odprle so se jim nekatere poti do bogastva, zdravja, uspeha, če so to hoteli ali ne. Volja ni ključ do uspeha, zdravja ali bogastva, četudi je res, da vsega tega brez volje ne bi bilo.

Ko je znameniti zmagovalec Dirke po Franciji preživel raka, je zapisal izjavo svojega onkologa: »Poznal sem čudovite, pozitivne ljudi, ki jim na koncu ni uspelo … In nekaj skrajno bolnih, zlovoljnih, ki so preživeli in še naprej živijo zlovoljno.«

Volja pri najpomembnejših življenjskih odločitvah in dogodkih ne igra ključne volje.

Zlasti depresija je dokaz nesmiselnosti izreka, da je tam, kjer je volja, tudi pot. Ne zato, ker v depresiji človek ne bi imel volje, ampak zato, ker v njej izkušamo, da tam, kjer je volja, ni nujno tudi poti.

Poljane, po katerih se razgledujemo v depresiji, so brezpotne. Depresija je svojevrstna reakcija na izkušanje brezpotja.

Zato človek v depresiji potrebuje drugega človeka, saj je tam, kjer je drugi, tudi pot. To je logično nujno: drugi je moral od nekod priti in pustiti sledi za seboj – moral je utirati svojo pot. Za to gre pri depresiji: za potovanje po brezpotnih poljanah – za pogum, ne za voljo.

Človek človeku ne more dati volje, saj je njeno bistvo, da se rojeva sama od sebe, skozi upiranje tistemu, kar je volja drugih; vendar mu drugi lahko odpre vrata; v brezizhodni situaciji mu lahko pomaga najti vhod; lahko mu pomaga prebiti led ali preplezati zid; lahko ga prepriča, da je svojo pot mogoče utirati, in ga pri tem nekaj časa spremlja.

Marsikaj je mogoče in vredno storiti za človeka v depresiji. Mogoče mu je pomagati, da se izvije iz nje, četudi je to na prvi pogled morda videti tako nemogoče, kot je nemogoče izstopiti iz svoje kože.

Nekoč so ljudje preživljali skupni čas, čas za skupnost, čas v katerem so izkušali trdno medsebojno povezanost, v kateri je notranjost skupnosti prihajala močneje do izraza kot psihična notranjost posameznika. Zato nekoč depresije ni bilo, ali pa je bila njena intenzivnost tako nizka, da je bila kot oblika trpljenja zanemarljiva v primerjavi z drugimi oblikami trpljenja.

V skupnosti je vse potekalo počasneje, kar pomeni, da je bil čas za skupnost namenjen doživljanju vsakega trenutka. Temu namenu – doživljati vsak trenutek, ko smo z drugimi – so služile zgodbe, ki so jih pripovedovali drug drugemu. In tega namena danes zgodbe nimajo več, ker vse poteka preveč hitro, da bi lahko doživljali trenutke. Brez tega namena so zgodbe zanemarjene, zapuščene, opustošene – in depresija je natanko način, kako človek popušča izkušnji zanemarjenosti, zapuščenosti, opustošenosti tega, kar imamo ljudje nujno med seboj.